Bosanski Psiho (Diplomatz alias Damir Avdić): Mrtvi su mrtvi

Končno spet nekaj za ljubitelje pastoralne glasbe. Direktno iz Tuzle nad nas ponovno juriša neumorni mojster verbalnega mazohizma Damir Avdić a.k.a. Diplomatz! Mrtvi su mrtvi je po kontroverznem prvencu …od trnja i žaoka, ki je luč sveta ugledal leta 2004, drugi album našega bosanskega slavčka, s katerim Damir vrta še globje v banalnost povojne bosanske družbe.

Damir Avdić je pravzaprav tipični bosanski gobezdač, a z eno pomembno razliko! Pravoverni rocker se s hladnim vokalom in vešče uporabljeno ostrino lastnega besednjaka, razoroženo kompromisov in iluzij, ograjuje od šminkeraja turbo orientirane jugo scene. Damir je neusmiljen, gotovo se nekateri nebi branili niti besede nor. Jebeš Trkaja, še bolj trnovskega pajaca Klemna, prava kontroverznost se kali na hriboviti zemlji med Drino in Neretvo. Samovolja, s katero Damir na krilih nepopisno agresivne kitarske godbe brez pomislekov strelja in melje v prah vse kar se mu upa prekrižati pot, je preprosto brez konkurence. Njegove besede zarežejo globoko v zavest, komunikacijski kanali odprti na polno, pa prebudijo boleče spomine na polpreteklo zgodovino, iz katerih bržkone izhaja tudi nezaupljivo pogledovanje v prihodnost.

Svojevrstno kantavtorstvo, s surovim "filozofskim" pristopom, do skrajnosti narušenim besediščem, prekipevajočim od agresivnega pljuvanja v vse smeri, uvodoma po zobeh useka s Komunist Vs. nju bosniše kultural revolušn. Damir resda pljuva, kolne in neprestano provocira, a njegova jeza je povsem upravičena, in kar je najpomembneje, pogosto brez kontrole (cenzure) uma izvira direktno iz srca. Njegovo brezkompromisno obravnavanje razdvojenosti moralnih norm modernega Balkana skače preko dodobra prežvečenih civilizacijskih konfrontacij, tokrat prepojeno predvsem z mislijo na neizprosnost stičišča konfliktov post socializma, zapolnjenega z zavidljivo mero netolerantnosti in značilnega balkanskega temperamenta, ki bi upoštevajoč tematiko celotnega albuma bržkone lahko spominjal na prepis Bulatovićevega zapisnika 14. kongresa ZKJ! Stari ideali se pod ostrino Damirjevega jezika tako spreminjajo v karikature, ob katerih pa je vselej moč zaznati prisotnost zmernega simpatiziranja z vodili preteklosti. Mrtvi su mrtvi, Miran kao mina in Ljubavi so preprosta, a hkrati pretresljiva ogledala mentalnega stanja verjetno kar večine državic bivše juge, ki se v pubertetniških letih, ujete v primežu merjenja moči vzhoda in zahoda, popolnoma izgubljene ukvarjajo predvsem z iskanjem lastne identitete. Ni kaj. Svet, ki ga brez kančka obotavljanja Damir Avdić pred nami razgalja je krut, a še kako realen.