"Mr. Gone", osmi album jazz fusion legend Weather Report, je prav gotovo njihov najbolj kontroverzen izdelek, saj se je bolj kot s svojo glasbeno vsebino v povest zapisal po tem, da so z njim nenadoma zapadli v nemilost nekaterih še prej izjemno naklonjenih glasbenih kritikov. Prestižna jazzovska revija Down Beat mu je podelila samo eno zvezdico (od petih možnih) ter se najbolj pridušala nad pretirano komercializacijo in preproduciranostjo njegove zvočne podobe. Omeniti velja, da je istoimenska revija razglasila kar pet njihovih predhodnih izdelkov za albume leta. Člani skupine so celo organizirali posebno tiskovno konferenco na kateri so branili posamezne kompozicije. Kljub zlivanju gnojnice s strani določenih kritikov je bil album relativno uspešen, še večji uspeh pa je predstavljala koncertna turneja na kateri se je publiki prvič predstavila klasična Weather Report postava Zawinul/Shorter/Pastorius/Erskine.
"Mr. Gone" je v nasprotju z vehementno Down Beat kritiko daleč od tega, da bi bil slab, a v primerjavi z monumentalnim "Heavy Weather" s katerim so dosegli vrh svojega ustvarjalnega opusa, je ob izidu prav gotovo predstavljal veliko razočaranje, zato so radikalno negativni odzivi tedanjih kritikov do neke mere upravičeni. Tudi kritike na račun preproduciranega zvoka do neke mere držijo. Nesmrtni klaviaturski papan Joe Zawinul se je na "Mr. Gone" dobesedno po otroško vživel v tedaj inovativno tehnologijo elektronsko modificiranih sintetizatorjev. V svojem elanu nad novo odkritimi elektronskimi igračkami je šel nekoliko predaleč in povzročil, da so bili sintetizatorji v produkciji skozi večino kompozicij občutno dominantni v primerjavi z ostalimi inštrumenti. Zaradi tega nekatere kompozicije na albumu zvenijo sterilno, če že ne sintetično in so oropane tiste neukrotljive ritmične energije s katero so zasloveli v svoji preteklosti. Precejšno prikrajšanost pa je na ta račun doživel predvsem Zawinulov neločljivi tovariš Wayne Shorter, ki s svojim saksofonom pogosto izpade precej sramežljivo. Druga kritika, ki je letela na rovaš pretirane komercializacije, prav tako ni čisto iz trte zvita. Veliko aranžmajev in harmonij na albumu je po naravi bližje v tistem času vse bolj popularnemu smooth jazzu kot pa fusionu. Tudi večina improvizacij ne spada ravno v vrh njihovega ustvarjalnega navdiha ter zmožnosti.
Kljub temu, da album predstavlja nepričakovano nazadovanje pa vse stvari le niso šle navzdol. Na "Mr. Gone" se je oblikovala njihova klasična in najbolj priljubljena postava, saj so po prihodu bobnarskega mojstra Petra Erskinea za več let uspeli rešiti nenehni problem stalnega bobnarja. Na albumu sta sicer sodelovala še dva bobnarska velikana, Tony Williams in Steve Gadd, a zgolj v vlogi priložnostnih glasbenikov. Erskine je svojim prihodom poleg unikatne tehnične podkovanosti prinesel tudi izjemno ritmično fluidnost, ki se je vzpostavila med njim in bas kitarskim čudodelnikom Jacotom Pastoriusom, katerega mnogi imenujejo kar največji basist vseh časov. S to oznako bi se osebno popolnoma strinjal, saj na bas kitari ne prej, ne kasneje, ni bilo večjega korenjaka, ki bi se ponašal z večjo mero inovativnosti, kombinatorike, duhovitosti, izraznosti ter neukročene energije kot jih je bil zmožen s svojim igranjem sprožiti "Hendrix basa". Prav Jaco pa je bil tisti, ki je rešil album, tako po kompozicijski, kot izvedbeni plati ter mu vnesel lepo mero solidnosti ter uravnoteženosti ob kateri tista sramotna zvezdica v reviji Down Beat izgubi vsako veljavo.
V hipu, ko se sprehodimo skozi posamezne kompozicije na albumu, lahko odkrijemo veliko pozitivnih in vznemirljivih trenutkov. Uvodna klasika "The Pursuit of the Women With the Feathered Heat", ki je hkrati edina prava Weather Report klasika z albuma, slogovno nadaljuje točno od tam, kjer je končal "Heavy Weather". Ne bi dosti zgrešil, če bi jo označil za bolj eksperimentalno verzijo njihovega največjega hita "Birdland" z močnimi ritmičnimi elementi latinske glasbe. Skrivnostnemu uvodu na sintetizatorjih se pridruži spremljava karibskih tolkal in bodrilna večglasja v izvedbi gospodov Pastoriusa, Manola Badrene in Jona Luciena. Hudomušne Pastoriusove improvizacije zvenijo boljše od vsake električne kitare in kompoziciji vnašajo nevsakdanjo mero razigranosti. Navijaško vzdušje te imenitne kompozicije je nadvse primerno za spremljanje nogometnih tekem, do neke mere pa je možno nanjo tudi plesati.
Tudi "Young and Fine" v marsičem sledi "Heavy Weather" usmeritvi, saj v sebi združuje dobrotljivost melodično obarvanih aranžmajev in običajni ritmični eksperimentalizem. Za slednjega so najbolj zaslužni sočni Pastoriusovi ritmični okraski in nabrušene Shorterjeve saksofonske pasaže, ki se skozi kompozicijo sprehajajo z mladostniško vihravostjo. "Punk Jazz" je popolna Pastoriusova klasika na kateri lahko občudujemo bas legendo, kakršne ne bo nikoli več, v enem izmed njegovih najbolj energičnih solističnih trenutkov. Njegove improvizacijske umetnine spremljajo izvrstne pasaže na saksofonu ter občasni mogočni valovi sintetizatorjev, ki vnašajo subtilnost v razposajeno predstavo največjega rockerja med jazz basisti. Dokaj zanimiva stvaritev je tudi kratki in enigmatični "Pinocchio", kjer se izkaže predvsem Erskine z nekaterimi presunljivo divjimi prehodi ob družbi pobesnelega saksofona, medtem ko je zaključni "And Then" skorajda pravcati unikat v njihovi povesti, saj v svojem izteku vsebuje krajšo vokalno predstavo v izvedbi Mauricea Whitea. Njegov doprinos ob subtilnih klaviaturskih pasažah poskrbi za nadvse romantičen in posrečen zaključek albuma.
Manj všečne trenutke albuma predstavljajo nekateri ne preveč posrečeni eksperimentalni poskusi z za tiste čase napredno tehnologijo kot je "River People", kjer dominirajo Zawinulovi sintetični sintetizatorji z elektronskimi pasažami ter enolični ritmični vzorci. Shorterjevi pihalni aranžmaji so tu bližje običajno sterilnemu smooth jazzu kot pa fusionu. Edino pohvalo si zasluži nadvse duhovita rezgetajoča bas linija. "The Elders" je precej umirjena, da ne rečem že skorajda zaspana stvaritev, ki razen precej skromnih improvizacij na saksofonu, tolkalih in električnem klavirju, ne ponuja ničesar posebno navdušujočega. Popoln primerek skladateljske in produkcijske atrofije pa uteleša naslovna stvaritev, ki razen nekaterih dobrih improvizacij, predvsem zlovešče bas linije in krajših zanimivih vložkov na saksofonu in klaviaturah, zveni kot, da bi bila ustvarjena v kakem nepredušnem zaporniškem prostoru. Daleč od tega, da bi šlo za slabo stvaritev, a je pod običajnimi standardi. Naštete pomanjkljivosti so seveda premalo za odkrit frontalni napad na v vseh ostalih pogledih zelo soliden album, ki bi si zaslužil večje spoštovanje kot ga sicer uživa.
Celotno gledano "Mr. Gone" še zdaleč ne predstavlja tako dramatičnega kakovostnega padca kot so ga ob izidu albuma želeli opisati nekateri kritiki, saj se ponaša z vrsto nadvse všečnih kompozicij ob katerih bo še danes užival vsak jazz fusionistični zanesenjak. "Mr. Gone" bi lahko bil gotovo še precej boljši izdelek, če ga ne bi zaznamovalo pretirano Zawinulovo eksperimentiranje z modificiranimi sintetizatorji in očitno spogledovanje s smooth jazzom, kateri zvočnim vizijam te legendarne skupine ni nikoli preveč dobro del. Kljub zaznavnemu kakovostnemu padcu, ki pa še zdaleč ni bil razlog za paniko, so bili konec 70-ih še vedno najbolj vroče ime v svetu jazz fusiona. Z oblikovanjem svoje klasične postave so bili odločni osvojiti koncertne dvorane širom sveta. "Mr. Gone" je resda nakazal začetek njihovega postopnega zatona, a napovedal še veliko vznemirljivih kompozicijskih pripetljajev preden je bilo konec veselja.
na vrh