Legendarni britanski praočaki progresivnega rocka Traffic so v svoji relativno kratki karieri med katero so kar dvakrat razpadli posneli veliko zanimivega materiala in se z njim za večno zapisali med najbolj cenjene rockovske skupine vseh časov. Od takega nabora talentiranih glasbenikov med katerimi je poleg žal že preminulega bobnarja Jima Capaldija prednjačil predvsem odlični pevec, klaviaturist in občasni kitarist Steve Winwood, ki je skupino ustanovil po odhodu iz Spencer Davis Group, tudi ni bilo pričakovati česa drugega.
Med Winwoodom ter kitaristom, basistom in igralcem sitarja Daveom Masonom, ki je bil prav tako vsestranski in samosvoj glasbenik se je že med nastankom njihovega prvenca izoblikovalo rivalstvo pri pisanju skladb in njihovemu izboru za album. Razlikovala sta se tudi pri pogledih na nadaljnjo usmeritev skupine. Medtem ko je Winwoodu vedno bolj dišal blues rock, se je Mason navduševal nad folkom in psihadeliko ter se nagibal k nadaljevanju njihove izvorne art rockovske usmeritve. To rivalstvo je povzročilo Masonov odhod iz skupine že pred izidom prvenca, a se je kasneje premislil, se za kratek čas leta 1968 vrnil ter z njimi izdal še dva albuma.
Traffic prvenec "Mr. Fantasy" je bil izjemno zanimiv in duhovit plod eksperimentiranja s psihadeličnim rockom, kateremu so s pomočjo flavte in saksofona v režiji pihalista in orglista Chrisa Wooda dodajali tudi elemente folka in tako ustvarili enega najbolj pomembnih albumov za rojstvo progresivnega rocka. Na nekaterih skladbah je moč zaznati tudi Masonovo uporabo sitarja, kar so znotraj rocka oziroma zahodne glasbe na sploh leto poprej na široko uspeli popularizirati The Beatles. Winwoodov karizmatični vokal posameznim kompozicijam pridoda tudi sapico bluesa in soula, medtem ko njegovo in Masonovo kitarsko izrazoslovje ponuja presenetljivo malo tisti čas izjemno popularnih blues rockovskih tendenc.
Album je vseskozi prežet s tipičnim britanskim vzdušjem, saj besedila vsebujejo obilico tipičnega anglosaksonskega črnega humorja, ki močno diši po angleški pokrajini/grofiji Berkshire v kateri je imela leta 1967 skupina svoj sedež. Povedati je tudi treba, da v nasprotju z večino psihadelično rockovskih skupin tistega časa na čelu s Pink Floyd pri Traffic ni bilo zaznati nikakršnega vpliva razno raznih opojih substanc.
"Mr. Fantasy" je bogat s številnimi kompozicijami, ki so kmalu postale znane kot Traffic klasike, čeprav se na originalni britanski izdaji ne nahajajo njihovi izjemno priljubljeni prvi trije singli "Paper Sun", "Hole in My Shoe" ter "Here We Go Round the Mulberry Bush". Ena takih klasik je tudi uvodni "Heaven Is in Your Mind", kar je bil tudi naslov ameriške verzije albuma, ki navduši z učinkovito mešanico preprostosti, duhovitosti in maksimalne angažiranosti vseh glasbenikov. Eleganten motiv na klavirju nadgrajujejo z duhovito melodijo na kitari ter okusnimi vokalnimi harmonijami, medtem ko Mason že takoj zablesti s prvovrstno kitarsko solažo. Traffic so bili nepoboljšljivi šaljivci kar nazorno demonstrirata naslednji dve stvaritvi, "Berkshire Poppies" in "House For Everyone".
Oda Berkshirskemu maku je zajedljiva satira na angleško malomeščanstvo, ki asociira na kobacanje kraljičinih dvornih kužkov. Posmehljivo petje in cirkuška melodija na klavirju, ki sčasoma pridobiva na ritmični hitrosti ter se na koncu prelevi v odkrito burlesko z izobiljem grotesknih zvokov v ozadju, sta bistvena, da bodo ob poslušanju še dandanes uživali vsi tisti, ki znotraj rocka velikokrat pogrešajo humor. "House For Everyone" je prav tako nagajiva in razposajena skladbica, ki zveni kot zmes med komedijo in grozljivko, kot da bi Monty Python srečal grofa Drakulo. Tokrat so v ospredju šegava melodija na saksofonu in improvizacije na flavti, medtem ko se Winwood še enkrat nadvse uspešno prelevi v pripovedovalca angleških folklornih zgodb.
Z izvrstno balado "No Face", No Name, No Number", ki je ponesena na melanholični melodiji na melotronu in klavirju ob imenitni Winwoodovi pevski predstavi se skupina nenadoma odloči zresniti. "Dear Mr. Fantasy", na katerem prednjači premetena fuzija folka in blues rocka, je najbolj prepoznavna Traffic klasika na albumu, katero so člani skupine štirideset let kasneje posvetili preminulemu Jimu Capaldiju. Prešerna uporaba orglic in melanholična kitarska solaža sta odločilna, da je ta zimzelen daleč najbolj blues rockovsko zveneč trenutek celotnega albuma. Folk rockovsko zapapricirani "Dealer" vsebuje poskočno melodijo na akustični kitari in flavti ter energične vokalne harmonije. Na njej je moč zaznati številne elemente, ki so pripomogli k rojstvu folk prog rocka.
"Utterly Simple" je daleč najbolj psihadelična stvaritev na albumu, ki je pod več kot očitnim vplivom "tihega Beatla" Georgea Harrisona in je prežeta z Masonovim eteričnim sitarjem in spokojnim petjem. "Coloured Rain" je tipična Winwoodova stvaritev z vrhunsko pevsko predstavo in temperamentno melodijo na Woodovih orglah ob številnih zanimivih improvizacijah na saksofonu in kitari. Na naslednjem folk rockerju "Hope I Never Find Me There" ustvarijo igrivo pastoralno melodijo in obnovijo svoj priostren smisel za humor. Zaključni inštrumental "Giving to You" je najbolj eksperimentalna stvaritev na albumu z razvejano ritmiko in duhovitimi improvizacijami na kateri za kratek čas celo demonstrirajo elemente jazza, ki bo postal precej bolj pomemben del njihovega glasbenega izrazoslovja na bodočih Traffic albumih.
"Mr. Fantasy" je eden izmed najimenitnejših prvencev v povesti rock glasbe, ki je bistveno pripomogel k temu, da je Steve Winwood postal svetovno ime in še vedno spada med najboljše dosežke te legendarne skupine. Album je odlično prestal test časa in še danes navdušuje vsaj v enaki meri kot ob izidu, če ne celo še bolj. Poleg izjemne tehnične podkovanosti in unikatnih talentov vseh članov skupine gre to pripisati tudi njihovemu smislu za ustvarjanje lahkotnih in hitro nalezljiv melodij ter pobalinskemu humorju s pomočjo katerega ni bilo težko očarati širšega občinstva, medtem ko so bili še vedno dovolj eksperimentalni, da lahko tudi dandanes zadovoljijo tudi bolj zahtevne prog rockovske sladokusce. Za razliko od večine njihovih glasbenih vrstnikov, se pravi preostalih bolj ali manj legendarnih psihadelično rockovskih in bodočih prog rockovskih pionirjev, Traffic poslušalcev nikoli niso hoteli pretirano obremenjevati s pretiranim napenjanjem možganskih vijug ali iskanjem "šestega čuta" ter jim namesto tega rajši ponujali čisto zabavo.
na vrh