»Mr. Blue Sky – The Very Best of Electric Light Orchestra« je popolnoma na novo odigran nabor največjih hitov te legendarne britanske art rockovske skupine, katera je svoj zadnji studijski album »Zoom« izdala leta 2001. To pot se lahko celo govori o popolnoma novem albumu, saj je genialni pevec in multi-inštrumental Jeff Lynne vse priljubljene ELO zimzelene na novo posnel s precej čistejšo in ostrejšo produkcijo v primerjavi z izvirnimi verzijami. Mojster Lynne, katerega vokal je ohranjen tako dobro, da je to po vseh teh letih kar težko verjeti, je na novo odigral prav vse inštrumente ter se z minimalnimi dodatki držal osnovne esence originalnih skladb. Nekateri Lynneu ne bodo kar tako odpustili , da je na »Mr. Blue Sky« namesto naravnih godalnih aranžmajev s strani potencialnih najetih glasbenikov, vse skupaj nadomestil s sprogramiranimi godalnimi sekvencami, a legendarni glasbenik, ki je poleg kitare odigral tudi vse klaviature, bas kitarske delnice in bobne naravnost uživa v možnostih, katere omogoča sodobna tehnologija.
Nabor hitov je bil pod Lynnovo taktirko zares skrbno izbran, tako da se tu nahaja samo elita najbolj cenjenih ELO dosežkov iz sedemdesetih (manjka samo material z albuma »ELO 2«, 1972). Na otvoritvenem »Mr. Blue Sky«, kateri je izjemno zvest originalu, je denimo mogoče ugotoviti majhno razliko v zborovskih vokalnih harmonijah, medtem ko sta »Evil Woman« in »Strange Magic« izvedbeno dosledna posnetka ambientalne magije izvirnikov. Na »Discovery« (1979) zimzelenu »Don't Bring Me Down« je mogoče občutiti precej bolj poln zvok ter rahlo spremembo v načinu, kako so odpeti spremljevalni vokali.
Super hit »Turn To Stone« se v osveženi preobleki prav tako lahko enakovredno kosa s svojo izvorno verzijo. Na trenutke pa po ambientalni plati zveni celo še bolj intenzivno. Iz originalnih orkestralnih sekcij na novo sekvencionirani godalni aranžmaji, katere je moč slišati na nepozabnem »Showdown« so zelo dobro izpeljani, medtem ko je Lynnova kitarska solaža enako dobra kot v izvirniku. Temu sledijo trije na novo odigrani »A New World Record« (1976) zimzeleni, »Telephone Line«, »Livin' Thing« in »Do Ya«, katere je Lynne preoblekel v moderne srajčke z izjemno skrbnostjo, tako da je pri vseh treh ohranil originalno avro in dodal minimalne dodatne izboljšave. »Eldorado (1974) klasika »Can't Get It Out Of My Head« prav tako imenitno poustvari nostalgično melodramatiko originalne verzije. Za posladek pa se čisto na koncu te izdaje nahaja še posebna verzija klasike »10538 Overture«, katera je leta 2011 praznovala 40. obletnico izida in prej nikoli izdana, zelo solidna bonus skladba »Point of No Return«, ki zveni kot pozabljen dosežek z »Out Of The Blue« (1977) albuma.
»Mr. Blue Sky« je čudovit testament Lynneovega dolgoživega artizma in njegove dolgoletne goreče želje, da Electric Light Orchestra klasike s pomočjo sodobne tehnologije naposled posname tako kot si jih je v končni obliki vedno želel slišati. Seveda nič ne more nadomestiti izjemnega prispevka vseh (nekdanjih) ELO glasbenikov, ki so sodelovali na originalih verzijah, pa vendar je Lynne poustvaril zelo prepričljive kopije nepozabnih skladb, ki so mu prinesle svetovno slavo. Žal mu silni ego ob uspešni produkciji njegovega drugega solo albuma »Long Wave«, katerega izid sovpada s tem razkošnim šopkom na novo odigranih ELO zimzelenov, ne da miru, da bi se slučajno odločil od mrtvih oživeti svojo legendarno skupino, katero je John Lennon nekoč označil za 'sinove Beatlov', se pravi formirati konkreten band in se morebiti odpraviti na njihovo prvo svetovno turnejo po koncu osemdesetih.
na vrh