To postopno eliminacijo progrockovskih figur je na veliko zaznamoval predhodnik "Permanent Waves" (1980), "Moving Pictures" pa je k temu samo pribil zaključni žebelj v krsto. Glavni noviteti, ki se nepovratno, kot ljubezen na prvi pogled, vežeta na transformacijo glasbenega izraza, sta odločitev Geddyja Leeja, da preneha uporabljati frenetični način petja z uho parajočimi registri ter vse bolj občutno integriranje primitivnih zvočnih prvin prvih sinthesyzerjev , kot je bil denimo takrat v studiu priročni model OB-X znamke Oberheim.
Delo za album se je začelo konec avgusta 1980, otvoritvena skladba albuma Tom Sawyer (inserte te so vrteli v prekinitvah med tretjinami svetovnega prvenstva v hokeju na ledu skupine A v Kanadi, 2008) je bila med prvimi, ki so bile napisane za album, nastala pa je na zanimiv način. Med Leejevim spontanim testiranjem zvoka synthesizerjev v studiu. Skladba je še danes ena najbolj znanih Rush skladb, postala je celo tako zelo popularna, da je bila uporabljena za glasbeno podlogo več filmov, kot tudi za kader ene izmed tem vključenih v animirani film South Park. Kljub temu, da gradi glavnino pesmi temačno vzdušje, ki ga vzdržuje znamenita kulisa Oberheim synthesizerja v kombinaciji voluminoznega zvoka bas pedalov, ji petje Geddyja Leeja z normalnim vokalom predstavlja idealno protiutež. Občutek tega nasprotja dvojnosti je tak, kot bi se mladenič, novodobni upornik (Leejev voka), znašel v brezizhodnem viharju (zavijajoči toni synthesizerja in bas pedalov ozadja) vsega konformizma, ki ga obdaja in kateremu naj bi se bil prisiljen podrejati. Ali je bil to namen skupine, ali ne, konec koncev niti ni važno, saj učinek deluje prepričljivo, edinstveno, celo čudaško in obenem zaradi izredne svojske glasbene drugačnost toliko bolj privlačno! Tom Sawyer je bil (preizkusno) vključen na jesensko turnejo skupine v letu 1980, torej so ga Rush že izvajali v živo, preden je album "Moving Pictures" izšel!
Red Barchetta oriše popolnoma novo vzdušje fiktivne vožnje hitrega avtomobila znamke Ferrari in v njem stopa v ospredje Alex Lifeson z graduiranim stopnjevanjem kitarskega hrupa. Če je začetek krhek in stoječ na preprostih "flažule" motivih, se ta od preproste nedolžne spremljave skoraj neopazno graduirano preliva v znameniti dirkaški riff ob katerem si ni težko predstavljati nekoga v hitrem avtomobilu, katerega noga na plinu postaja iz trenutka v trenutek čedalje težja! Navdih za verze te pesmi je dobil pisec teksta Neil Peart v zgodbi "A Nice Morning Drive" avtorja Richarda Fosterja! Lee pa bi lahko skočil prej na hitro izpopolnitev italijanskega jezika in besedo Barchetta naglasil tako da bi v enem izmed verzov pesmi kombinacijo črk "ch" odpel kot "k" (Barketa) in ne "č" ("Barčeta")! Prikupna pomota.
YYZ je eden najbolj znanih Rush instrumentalov. Osnovni motiv skladbe je zgrajen v uglasbitvi repeticije tonov, ki predstavljajo Morseovo signalizacijo zaporedja črk Y -Y - Z. Skladbo odlikuje izredna kompaktnost na prvi videz čudaških motivov, ki so vgrajeni v skladbo. Ta instrumental verjetno na albumu na najlepši način dokazuje, kako je bilo zaznavanje treh glasbenikov v tem obdobju izjemno in kako so se po glasbeni plati kot tri ločene entitete, kljub različnim pogledom, perfektno dopolnjevali. Občutek je "odklopljen", nepredvidljiv, ob tem pa skupina kot trio ponuja izredno kontrolo na sleherni točki. Rad bi izpostavil dinamično valovanje vzdušja, ki ga najbolj učinkovito razburka odbito adventivna in raziskovalna solaža Alexa Lifesona (s primesmi arabesk v njej), ki jo obrne na glavo transcedentalna atmosfera zgrajena za njo, potem ko se vključi za nekaj sekund preprost motiv na sintesajzerjih. Za njo se skladba vrne k osnovnemu motivu! Kratica YYZ se nanaša na IATA - identifikacijsko kodo letališča (sporoča lokacijo letališča), v tem dotičnem Rush primeru na tisto, ki pripada Torontskemu letališču (Toronto Pearson International Airport).
Skladba Limelight je drugi single tega albuma .Verzi v njej se nanašajo na nesproščenost bivanja v vlogi popularne zvezde pod žarometom reflektorjev. In ravno o tej vlogi vsi okoli tebe sanjajo. Pearta, kot popolnega individualista, se je ta vloga v tem obdobju, ko je skupini Rush močno narasla popularnost, kot najbolj občutljivega Rush člena tudi najbolj močno dotaknila in jo je najtežje izmed trojice prenašal. V teh, glede na defenzivno besedilo, zelo pozitivno durovsko obarvanih osnovnih motivih, pa na moč izstopa znova Lifesonova solaža, ki v tem primeru predstavlja nekakšno osamljenost glasbenika znotraj vloge medijsko izpostavljene zvezde, na katero preži silno množica, katero v tem primeru predstavlja melodična in podkožno zapeljiva osnovna zgradba skladbe, ki ni težka, da jo osvoji tudi večina. Skladba sama po sebi znova na silno subtilen način sporoča to dualnost, to razcepljenost v človeku samem, ali nerazumevanje individuuma, ki ne sprejema pridobljenega statusa, kakršen je skrita želja vsakega navadnega smrtnika. Simbol s katerim se istoveti duh izročila skupine Rush in ga ponazarja "posameznik obrnjen proti pravilno stoječem pentagramu (pritisk mase)", dobiva v tem primeru toliko večjo ekspresionistično težo!
Skladba The Camera Eye je zadnja daljša skladba skupine v karieri! Daljša od desetih minut. Poznavalci skladbe jo uvrščajo med zadnji relikt progrockerskega obdobja skupine, ki pa ima tako po produkciji, kot siceršnji poenostavljenosti zgibanke sosledja izbranih motivov, močan akcent art rockovskega ekspresionizma. Skupina je s to skladbo skušala ujeti dva povsem ločena momenta utripov velikih mest in sicer evropskega Londona in ameriškega New Yorka. Sekvence, med rockovsko poudarjeno komunikacijo tria ter izpostavljanjem delov, kjer dobivajo synthesizerji vse večjo težo pri uporabi zvočne kulise, se izmenjujejo s kančkom potrebne nepredvidljivosti, globoko pa je izpostavljen znova element "čudaštva", katerega zaključna figuracija deluje v Rush jeziku edinstveno, logično in povsem obvladljivo. Gre za edino skladbo "Moving Pictures" albuma, ki je skupina po turneji v prid podpori albuma "Signals" (1982) nikoli več v karieri ni izvajala v živo.
Witch Hunt je tretji del znamenite Rush tetralogije "Strahu"! Drugi del (The Enemy Within) najdemo na albumu "Grace Under Pressure" (1984), prvi del The Weapon najdemo na albumu "Signals" (1982), četrti del pa je izšel šele leta 2002 na albumu "Vapour Trails" z naslovom Freeze. Osnovna ideja te tetralogije naj bi bila ta, da večino človeških akcij in reakcij v naši družbi poganja vodilo strahu. To torej nista ljubezen ali pogum, pač pa strah ostati sam, strah pred izgubo premoženja, strah za boleznijo, itd... Z drugimi besedami gre za iskanje kontrole z namenom doseganja večje varnosti. Zato pa se masa niti ne vpraša, koliko osebne svobode (svobode posameznika) je za to žrtvovane. Pa smo znova pri vprašanjih Toma Sawyerja z začetka albuma in krog se sklene. Witch Hunt je najbolj temačem trenutek plošče "Moving Pictures", dotika se skoraj da usodnega vzdušja, ki ga skupina napleta počasi in doživi svoj "crescendo" v drugi polovici, ko razpnejo vzdušje srhljivega začetnega napletanja synthesizerji ozadja in prehod kitare na riff. Uvodni vrvež dodan na začetek skladbe, je zgrajen iz več nasnetih slojev rajanja članov skupine na kozarčku ali dveh v pavzi izven studia, sredi enega od sneženih zimskih dni. Ti posnetki so bili narejeni, na dan atentata na Johna Lennona, to je 08.12.1980!
Zaključna skladba albuma Vital Signs je tretji single albuma, ki pa ni bil komercialno uspešen, saj se sploh ni uvrstil na glasbene lestvice. Ta skladba je izredno zanimiva saj napoveduje nadaljnje izrazne premike skupine. To nakazuje reggae ritemska podlaga v predrefrenu, trik ki se je pojavljal na "Signals" albumu še pogosteje in trik, ki je bil takrat v art pop-u, ki je rad vključeval punk, ska elemente, kot začimba silno privlačen (preveri npr. glasbeni opus skupine The Police). Vital Signs je ena najpreprostejših skladb albuma, a hkrati skladb z močnim sporočilom, ki je v zaključku skladbe (in albuma) dodatno izpostavljeno in sicer: "Vsi se moramo odmakniti od norm!" Torej znano sporočilo alarma, da se je treba za iskanje pravih odgovorov obrniti vase, slediti najprej glasu svoje individualnosti. Nič novega, a vseeno vselej aktualna stvar. Sploh glede na to, da število "prodanih duš" in masovne podrejenosti spranih možganov iz dneva v dan tudi danes skokovito narašča. Najti moč in pogum, da ohraniš samega sebe in v tem kljubuješ. To je modrost in skušnjava človeka od pamtiveka.
Album "Moving Picures" je trenutek Rush, kjer so se združili v pravem trenutku prav si dejavniki na pravo mesto. Glasbene ideje plasirane strogo prepoznavno, a vseeno z energijo, s kakršno se ni bilo težko poistovetiti množicam, z močjo skupine, da ponudi silno barvito različnost med vodilnimi motivi posameznih skladb, da ponudi skladbe, ki dosegajo enak kakovostni nivo in so vse po vrsti favoriti tega albuma. Rush trenutek, ki je pomenil enega vrhuncev ustvarjalne kariere skupine in trenutek, ki je prinesel album, v katerem ga ni faktorja, ki bi ga lahko naknadno popravil na bolje. Bolje od tega kar je ujel "Moving Pictures" ne gre. Je popolno zaključen izdelek. "Moving Pictures" s svojo avantgardno, naprej usmerjeno raziskovalno, pozitivno razvojno držo, ohranja aktualnost za večne čase. Album, kot je "Moving Pictures", v univerzumu rock glasbe vselej zavzema posebno mesto. Mesto rock mojstrovine!
na vrh