Motörhead: Motorizer

Še eno leto v našem rajskem vrtičku in še en Motorhead album! S podobno blagodejno toplino svetopisemske retorike bi lahko opisal najnovejšo obliko ušesa parajočega brnenja, ki se je na okrvavljenih krilih Motorizer kot kamikaza iz oblaka spustila nad nas. Eskadrilja smrti, ki brez predaha neusmiljeno tolče že vnaprej skrbno določenih ciljih po kot vedno diha pod taktirko neuničljivega Lemmya Kilmistra, moža, ki si je že pred desetletji priznanju herojskega kljubovanja modernim glasbenim smernicah nadel tudi emblem prestižnega naslova oporečnika pravilom in normam medicinske znanosti. Lemmy je za razliko od Janše neuničljiv in kljub zavidljivi starosti še vedno razsvetljuje z unikatno ropotarijo stare rokerske šole. Z Motorizer mu je šok terapija moderne rock scene uspela vsaj deloma, saj gotovo gre za še enega v katalogu smrtonosnih Motorhead desantov, ki bo ponovno poizkusili atestirati zanesljivost delovanja vašega imunskega sistema, seveda v najbolj ekstremnih okoliščinah.

A vse ni tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. Motorizer me tudi po večkratnem poslušanju pušča relativno hladnega, kar mi je kot dolgoletnemu Motorhead konzumentu kar stežka priznati. Kako je to mogoče, sploh če povzamemo splošno mnenje ljudstva o umetniškem izročilu Motorhead, ki temelji na predpostavki, da že samo poznavanje Ace Of Spades istočasno v grobem zajema filigransko obvladanje praktično celotne diskografije motornih glav. Kaj je torej z Motorizer narobe? Lemmyev problem tokrat ne tiči v oddajanju distoriranih seizmičnih valov ampak v načinu, s katerim s slednjimi rokuje. Poleg tega preseneča tudi dejstvo, da se Lemmy pri svojemu že tradicionalno sočnemu poetičnemu vijuganju vnovič spretno ogiba spolnim tematikam, s čimer gostoljubno prikimava skupnemu Motorhead imenovalcu že vse od Bastards naprej! Kljub zavidanja vredni formi Lemmya očitno vendarle mučijo resne težave z erekcijo, s čimer počasi a zanesljivo prihajajo na dan razlogi za Rock Out, seveda vključujoč famozni verz "With Your Cock Out". Seks Lemmya očitno ne inspirira več, oziroma vsaj ne dovolj za dostojno spoprijemanje s stampedom vojaških koračnic When The Eagle Screams, Heroes in Buried Alive, hrupnih in na žalost popolnoma brezosebnih nažigaških skovank, ki Motorhead že vrsto let ropajo avtentičnosti. Motorhead tako v očeh tradicionalistov vedno bolj postajajo predvidljiva mašinerija za lomljenje kosti, katere godba večini dobrosrčnih ljudi pod krinko čaščenja legende ponuja le izgovor za sproščanje frustracij ob adrenalinskem razbijanju lastne butice.

Lemmyu se leta ko je bil še aktiven podpornik desnice in ga je bilo moč dnevno ujeti v akciji na koru končno obrestujejo v English Rose, kjer starosta rock & rolla uspe izustiti celo nekaj resnično zanimivih melodičnih okraskov. Ali če povzamem napisano, Lemmy se trudi s petjem, vse skupaj pa niti ne izpade slabo!! V sicer obubožano kategorijo Motorizer vrhuncev veličastno vstopata še The Thousand Names Of God in Teach You How To Sing The Blues. Drugega tule ni več za dodati! Mikkey Dee ostajaj konstantno suveren, torej vse preveč precizen za Motorhead standarde, medtem ko ostaja Campbellova prisotnost, z izjemo vseskozi navzočega agresivnega rifanja, komaj opazna. A nič zato. Motorizer je gotovo album pisan na kožo (ali bolje rečeno čelo) tistih trdoglavce, katerim je po desetletjih neusmiljenega Rickenbacker brnenja v elitnem decibelskem rangu tropa junkersov 88 in njim sorodnim rekvizitom za sistematično uničevanje možganskih celic, slednjih še vedno ostalo dovolj za optimalno funkcioniranje najpreprostejšega in po karakterju povsem nezahtevnega paličnjaka.