Motörhead: Motörhead

"Motorhead" lahko razumemo kot iskren stenografski zapis utripa in gibanja duha časa druge polovice 70tih let prejšnjega stoletja. Prav takrat je vzklil punk, za njim pa se je nekontrolirano razpasla epidemija kratkih, neukrotljivih, kot britev ostrih anarhaičnih brizgov glasbene blaznosti, groznih za uho in škodljivih za želodec starih prdcev. Napočil je čas za armagedon! Nekje v tej "votlini brezumja" so korenine pustili tudi Motorhead,kar seveda pomeni, da se je njihov studijski krst le stežka odrinil od zgoraj opisanega stanja duha. Seveda Lemmyja in kompanijo na prvencu zalotimo v predkambrijski fazi, skupaj z vehementno utripajočim nadnaravni občutkom za estetiko in finočo pri rezljanju, sortiranju in lepljenju prepoznavno ganljivega glasbenega kolaža. Striktno iz glasbenega vidika gre za presežek posebne estetske vrednosti, z dodano vrednostjo kaosa, histerije in simptomov shizofrenije, ki bi do samomora iz čistega ljubosumja pripravila rahlo nerazpoloženega naci junkerja slabe tri minute in pol po rdečearmejskem zavzetju Reichstaga.

Za začetek nekaj dejstev okoli samega nastanka albuma. Motorhead so studijski junfer predhodno sicer že obglavili s famoznim "On Parole", vendar pa ta zaradi ignorance prepotentnih založniških moljev ni ugledala luči sveta vse do leta 1979, ko so albumi "Overkill" in "Bomber" že potrjevali vrednost Motorhead delnic. Mesti nepredvidljivih Larryja Wallisa in Lucasa Foxa sta kmalu po brodolomu "On Parole" misije zasedla nepogrešljiva Philthy Animal Taylor in Eddie Clarke, njunemu prihodu pa je razumljivo sledilo temeljito retuširanje izvirnih posnetkov.

Albumu nekaj opazno primanjkuje, to je konstantnost. Povedano drugače, Lemmya in kompanijo je ob splovitvi prvenca še mučila kriza identitete. Opaziti je, da so pred razvitjem prepoznavnega grobo distoriranega vrtilnega momenta Motorhead skakljali levo in desno, se hitro navduševali za določeno idejo ali slogovno opredelitev, ter jo potem hitro zavrgli zaradi druge očitno trenutku bolj godne rešitve. Preskoki pa so milo rečeno precej nerodno izvedeni. Glede "White Line Fever" ne gre trositi dvomov, ta srboriti rockerski hudournik lahko mirno označimo za eno prvih Motorhead klasik, podobno velja tudi za takrat že prekaljeni "Motorhead" motiv, ki je za razliko od časov bizarnih spacerockerkih izletov s Hawkwind končno izluščil bistvo, ter konkretno razprl krila in naostril krempeljce. Lemmy v edinem preostalem premočrtnem desantu s "Keep Us On The Road" razvije kot britev ostro formulo prihodnjih triumfov (le da bo ta kasneje praviloma vselej podprta z ušesa parajočim vah-vah laježem), malenkost bolj okorno pa se v obubožano druščino zapomljivih trenutkov albuma vštuli še "Iron Horse - Born To Lose".

Žal je ostala polovica albuma za hitro pozabo. Tule hitro zagazimo v leglo utripajočih indicev, ki jasno namigujejo na dejstvo, da je bilo v zgodnjem obdobju zasedbe precej narejenega iz čistokrvne zajebancije. Manjko kreativnega navdiha je pri "Lost Johnny" evidenten, "Vibrator" in "The Watcher" se predstavita kot naiven punk rockerski tepež, ki bi znal navdušiti le tiste najbolj naglušne in degenerirane Motorhead fanatike, težko opravičljiva je tudi blasfemična izposoja standarda "Train Kept a Rollin'". Vse preveč je torej navlake, ki govori v prid trušču brez vsebine, ta pa je za povrh še oropana konkretnejših osebnostnih potez.

Vsako zgodbo je nekje potrebno začeti. Motorhead so se iz jasli pač odkotalili s pogrešljivim izdelkom, torej z albumom, ki je gledano širše v neusmiljenem vrtincu novonastalega scenskega dogajanja potonil kot kamen v vodi. Seveda pa je prvenec prebudil dovolj zanimanja na lokalni sceni, sploh zanimivi so morali biti trenutki, ko je iz običajne horde rockerjev, punksov in naključno mimoidočih satanistov, torej gomile rednih obiskovalcev Motorhead koncertov, v oči nenadoma zarezal sijoči lesk lično spoliranega votlega navratnega okrasja kakega obritoglavca. Zaključimo lahko, da je bil čas do "Motorhead" prijazen predvsem po zaslugi prepoznavnosti in kultnega statusa kasnejših diskografskih stvaritev, brez katerih bi Lemmy roko na srce gotovo že davno preminil.