Ko nanese beseda na alternativno rock glasbo izrzizito svežega glasbenega značaja, ki je univerzalni unikat, je danes v tem vse težje brskati med skupinami mlajšega EMŠO porekla.. Yeah Yeah Yeahs so ena takšnih. Skupaj z The Strokes, White Stripes so vzniknili v začetku novega milenija. White Stripes danes že davno ni več, The Strokes pa so zadovoljeno obstali v artističnem razvoju. Izmed trojice naštetih pa tega ne moremo reči za Yeah Yeah Yaehs. Njihov četrti album v desetih letih z naslovom »Mosquito« je znova drugačen od vsega kar smo slišali od te skupne. Glede na glasbeno izzivalno prožnost velikega učinkovanja ambiciozno začrtanega aranžiranja, je mogoče trditi, da nemara Yeah Yeah Yeahs prav z albumom »Mosquito« zaključujejo svoj razvojni krog.. Še več. Z albumom »Mosquito« se Yeah Yeah Yeahs nahajajo na prelomnici. Od tu dalje lahko ostane le še art, punk pa povsem izgine. Bomo videli kaj prinese prihodnost.
Izrazita alter rock komponenta skompletirana s prefinjenim občutkom zvočnega elsperimentiranja pošilja na prizorišče najbolj mračen album kariere skupne do tega dne. Prav zagotovo album, ki je iskreno obtežen z vsemi mogočimi fobijami pevke Karen O. Nemara pa je to pot spregovoril na glas le njen alter ego, ki je uprizorjen na groteskni naslovnici albuma. Orjaški komar. Kakorkoli. Album je silno zabaven. Bolj ko ga poslušaš zabavnejši postaja in vse bolj in bolj leze pod kožo. Z vsakim poslušanjem se moč art komponente vse globje in globje dotika poslušalca in prevzetno trka na vse še tako skrite kotičke njegove duše. Prefinjeno, počasi, a nezadržno. Jasno art premiso tega izdelka pa zadržuje njegova sama velika strukturna razgibanost, kar mu daje velika idejna raznolikost uspelega zvočnega eksperimenta. Le malo skladb nosi v izhodišču podoben kalup aranžiranja, čeprav jih vseskozi spremlja prepoznavni kreativni art karakter tega tria.
Za novi album so se Yeah Yeah Yeahs znova vkrcali v New Yorško podzemlje. Natanko tja od koder izvira njihov zvok. Iz malega podzemnega studia velemesta, ki je dal rojstvo tudi opevanemu prvencu skupine »Fever To Tell« iz leta 2003. Že samo naslova skladb Subway in Under the Earth namigujeta na to, vendar pa je njuna glasbena vsebina skvašena drugače in pravi primer artističnega zorenja skupine. Skladba Subway posnema v vzorčenju zvok odjeka vožnje metroja po tirnicah, skladba seva odtujenost in izrazito hladnost druga, nič manj odtujeno in cel klavstrofobično pa ne deluje v nadaljevanju Under the Earth, kjer se čutijo vplivi post punka osemdesetih (The Cure). Skladba Under The Earth nosi v ritmični podteksturi vzorce reggae ritmov, ki mojstrsko zgoščajo čvrsto ritmično figuro skladbe, nad katero se pne zasanjano hipnotični melos obtežen z melanholijo.
Skladbi Always in Wedding Song nosita tisti moment cerebralnega potovanja v svoji obči umirjenosti plutja na zvočni krajini vzorčenja, ki jo para občasno zvočno »kljuvanje« minimalizma rabe električne kitare. Ti dve skladbi nosita smiselne komponistične vzporednice s skladbo Maps albuma »Fever to Tell«. Otvoritvena Sacrilege je prenesla nekaj tistega »bleščavega disko teatra«, ki ga je vse poln predhodni album »Its a Blitz!« (2009) V tem oziru bi moral predhodnik albuma »Mosquito« postati komercialni uspeh, kar pa se ni zgodilo. Status zlate naklade s 100.000 prodanimi kopijami na tleh Velike Britanije je bolj slaba uteha, ko primerjaš te številke prodaje albumskega prvenca skupine. A to niti ni važno, v kolikor ste odprtega duha, glave in ušes. Sicer pa je upad prodaje CDjev splošen in te številke po tej plati nikakro ne presenečajo. Da ne zaidem preveč stran, je poleg skladbe Sacrilege podoben moment le še Burried Alive.
Sacrilege poseduje, v funkciji otvoritve albuma. Pričakovano čvrsto plesno ritem gravuro, preko nje se pne frenetično histeričen vokal pevke Karen O, raba kitare in zvočnih učinkov vzorčenja, pa z jedrnato ubranimi triki art minimalizma, učinkovito zapolnjuje zvočno sliko. Skladba v svoji strukturi in energiji hipoma prevzema pozornost poslušalca, nasploh pa postaja njen razvoj zanimiv v zaključku, ko skupina mojstrsko staplja dva navidezno nezdružljiva žanra. Skladba dobiva namreč v zaključku predznak gospel punka. Idejno multifacetnost tega albuma, ki je plod popolne ustvarjalne neobremenjenosti s pričakovanji ali bo album komercialno uspešen, ali ne, pa poglablja naslovna skladba, ki je absolutni posebnež albuma. Karen O napada z vokalom, ki je dodatno obtežen s pravo punkersko ihto, njena podoživeta interpretacija pa vdihuje skladbi elemente občutij vulgarnosti, bizarnosti, marginalnosti in če ne prej je Karen O vsem svojim strahovom, ki jih tlači podzavest in prevevajo ta album, prav v naslovni skladbi podelila osebno državljanstvo.
Skladba Area 52 je zanimivi hibrid med staroselskim The Stooges New York punk rock primatom, ki mu je učinkovito dodana space rock komponenta. »Alienstvo«, ki je v značaju skupine od nekdaj prisotno njen glavni akter pa ostaja pri tem Nick Zinner. Cerebralno hipnotični moment psihadeličnosti Yeah Yeah Yeahs ostaja prisoten tudi na albumu »Mosquito«, le da se manifestira še bolj zrelo in še bolj definirano, kot nekdaj. Ta moment je enkrat bolj očiten (Area 52), drugič manj (Burried Alive). Vseskozi pa je pomemben gradnik kopice raznolikih razpoloženjskih stanj, ki so po naravi značilne le za izrazni značaj Yeah Yeah Yeahs. In tega je skupina z albumom »Mosquito« ponesla razvojno do nove točke sebi lastnega artizma, ki je vsebinsko najbogatejši doslej. Zato bo toliko bolj zanimivo opazovati kam se bodo Yeah Yeah Yeahs artistično zavihteli z naslednjim albumom.
na vrh