Camel: Moonmadness

"Moonmadness" je četrti in hkrati poslednji album Camel, ki še vsebuje originalno in klasično zasedbo skupine (se pravi Latimer, Bardens, Ferguson in Ward). Po izidu njihove instrumentalno-konceptualne mojstrovine "The Snow Goose" (1975) se je skupina na "Moonmadness" odločila vrniti k, za večino poslušalcev, bolj dostopni usmeritvi, s tem da so k večini skladb ponovno vrnili vokale, skrajšali njihovo število in ponovno ustvarili nekaj kompozicij epskih razsežnosti s tradicionalnim Camel zvokom. Tako kot "The Snow Goose" ima tudi "Moonmadness", čeprav uradno ne gre za konceptualni album, osrednjo temo ki temelji na glasbenih karakteristikah osebnih profilov posameznih članov skupine. Posamezne skladbe so tako navdahnjene na njihovih individualnih osebnostih: "Air Born" pooseblja pevca, kitarista in flavtista Andrewa Latimerja, "Lunar Sea" bobnarja Andya Warda, "Chord Change" klaviaturista Petra Bardensa ter "Another Night" basista Douga Fergusona. Hkrati album preveva nekakšna fasciniranost skupine nad Luno in vesoljskimi popotovanji. Na "Moonmadness" so Camel poleg ponovnega dodatka vokalov večinoma opustili orkestralne zvočne zavese, ki so definirale prejšnji album ter se ponovno preusmerili k njihovemu zaščitnemu večplastnemu prepletu kitare, flavte in klaviatur. Z vrnitvijo k svoji tradicionalni usmeritvi se skupina ponekod rada vrne tudi na področje jazz fusiona, zlasti tam kjer pride v ospredje ritem linija ter klaviature. Kot celota je "Moonmadness" bolj dostopen album glede na predhodnika hkrati pa vsebuje mnoge skladbe, ki sodijo med njihova najbolj dovršena dela. "Moonmadness" se je na ta način ponovno približala zvoku in atmosferi, ki je odlikoval njihova prva albuma, klasiki "Camel" (1973) in "Mirage" (1974), hkrati pa je skupina na njem še dodatno izpilila svoje potenciale .

Album se odpre s krajšim inštrumentalom "Aristillus", ki je baziran na Bardensovih električnih sinthesizerjih, ki ustvarjajo občutek epske vznesenosti. Kot zanimivost naj povem, da je bil Aristillus starogrški astronom, ki je skupaj s Timocharisom izdelal prvi zvezdni katalog (okrog 300 pr. n. št.) in je hkrati delal tudi v aleksandrijski knjižnici. Po njem pa se imenuje tudi krater na Luni in slednji je bil tudi vir navdiha skupine pri ustvarjanju te skladbe. Sledi kontrast prek epske klasike "Song Within a Song", ki vsebuje najboljše elemente glasbe, ki jo ponuja simfonični fenomen imenovan Camel. Vesoljska atmosfera izjemne intenzitete in melosa, ki jo izvabljajo Latimerjeva flavta in vokal (tu je sicer večinoma v Fergusonovi domeni) ter Bardensove širne palete melotrona in hammond orgel, ki poslušalca v trenutku popeljejo v globine univerzuma. Medtem ko solidna, večinoma jazzersko obarvana ritem linija, na tej skladbi predvsem Fergusonov bas, pripomore k intenzivni melodiki, ki odlikuje to čudovito kompozicijo. Svoj prostor sčasoma dobijo tudi originalne in subtilne Latimerjeve solaže, brez katerih si ni moč zamisliti Camel klasike. "Chord Change" je nestrukturirani inštrumental, katerega odlikuje izjemna subtilnost, ki pride do izraza prek prepleta Latimerjevih solaž in Bardensovih hammond orgel. Znotraj lahko zaznamo tudi posamezne odtenke skupin kot so Santana in Pink Floyd (po mojem mnenju skupini, ki sta pomembno vplivali na glasbeni izraz Camel). Tu gre za čudovit preplet elementov simfoničnega proga, space rocka in jazz fusiona. "Spirit of the Water" je Bardensova kreacija, ki se odpre z ezoterično flavto. Ta ustvari zasanjano, skorajda psihadelično atmosfero s pomočjo kombinacije klavirja, sinthov ter Bardensovega vokala. Lepa, a kratka skladba, ki zveni kot, da bi bila pozabljena stvaritev z "The Snow Goose" in je tu zgolj z namenom, da povezuje skladbe in skrbi za barvit in nemoten pretok albuma. A preden se zazibamo v spanec že sledi udarni "Another Night", ki vse ponovno postavi na glavo. Odpre se z razbeljenim rifom ter preide v epsko atmosfero, ki je zaradi kitarskih delnic zelo blizu zgodnjemu prog metalu. Latimer tu ponudi enega izmed svojih bolj energičnih vokalnih pristopov, medtem ko Ward na bobnih pokaže nekaj svojih najboljših trenutkov na albumu. Latimer je, kot sem že večkrat omenil v prejšnjih recenzijah, eden najbolj prefinjenih kitaristov našega časa. Z navidezno preprostimi, nezahtevnimi prijemi zna izpod svojih prstov ustvariti izjemno atmosfero, ki lahko poslušalca dvigne v sedma nebesa. Ljubitelji tršega pristopa v njihovi glasbi bodo na "Another Night" prišli na svoj račun. "Air Born" je eden izmed vrhuncev albuma ter eno najboljših del skupine, kjer po večini dominira Latimerjeva flavta in njegova kitara. Še en kontrast, ki predstavlja tisto svetlejšo in lahkotnejšo stran skupine. Najboljša kompozicija na albumu pa je prav gotovo zaključni epski inštrumental "Lunar Sea", ki brez dvoma sodi med najboljša dela skupine.Gre za kompozicijo izredne vesoljske atmosfere, kjer pride genij vseh glasbenikov do popolnega izraza, predvsem klaviaturista Bardensa, ki tu prekosi samega sebe. Medtem ko Fergusonova bas kitara znotraj skladbe vleče na stran jazz fusiona, Bardens s svojimi številnimi efekti na sinthesizerjih vleče skladbo na stran space rocka v slogu kakih Tangerine Dream. Njegove zvočne zavese, raznobarvne teksture na klaviaturah ustvarjajo vzdušje pristanka na širnih lunarnih planjavah. Kljub njegovi dolžini intenziteta ob poslušanju "Lunar Sea" nikoli ne popusti. Brez dvoma, to je kompozicija, ki je tako rekoč prava pravcata poosebitev ustvarjalnega vrhunca skupine. Hkrati pa s številnimi jazz elementi nakazuje kam se bo skupina obrnila z naslednjim albumom. Če se je album odprl z nastankom prve zvezdne karte, se konča z mirnim pristankom na širnih lunarnih planjavah (koncertne verzije "Lunar Sea" so vsebovale tudi posnetke pristanka na Luni). Kot je to v čudoviti tradiciji progresivnega rocka, posamezne skladbe pri poslušalcu vedno zbudijo različne odzive in predstave. Na "Moonmadness" večinoma obudijo brezkončna fantastična obzorja, katere še najbolje predstavlja izvrstna naslovnica tega albuma.

Ne gre pozabiti tudi odličnih bonus dodatkov na ponovni izdaji. Single verzija "Another Night" je primerna tudi za vsako prog metal kompilacijo in na njej pridejo Latimerjeve mojstrovine še do večjega izraza. Sledijo še demo verzija "Spirit of the Water", ki je v tej izvorni obliki popolnoma instrumentalna in na njej prevladuje v glavnem klavir, medtem ko flavta še ni bila posneta zraven. Pa odlične koncertne izvedbe "Song Within a Song", "Lunar Sea" ter "Preparation/Dunkirk", ki je eden izmed biserov nepozabne "The Snow Goose".

"Moonmadness" je eno izmed najboljših del skupine in album kjer je klasična era skupine dosegla svoj vrh. Odlikuje ga izjemna konsistentnost in vesoljsko vzdušje, zato sodi med najboljše albume simfoničnega progresivnega rocka 70-ih. To so tedanji ljubitelji glasbe znali ceniti, saj je tudi v komercialnem smislu, "Moonmadness" njihov najvišje uvrščeni album doslej. A vsi upi na večjo prepoznavnost skupine so bili kratkotrajni. Basist Doug Ferguson je po izidu albuma odšel, zaradi nestrinjanja z bolj jazzersko naravnano usmeritvijo skupine katero sta favorizirala Latimer in bobnar Ward. S tem pa so se tudi začele stalne menjave, ki so dodobra razmajale prej stabilno skupino. Po Latimerjevih besedah je bil prav Fergusonov odhod in s tem razpad klasične zasedbe ključen za začetek postopne dezintegracije skupine. Albumi ki so v naslednjih letih sledili namreč večinoma niso uspeli ujeti izvirnega duha skupine. Kljub temu "Moonmadness" ni poslednja mojstrovina skupine, nedvomno pa gre za njihovo poslednjo klasiko, ki sodi v zbirko slehernega ljubitelja simfoničnega prog rocka.