Kanadčani Harem Scarem so svoje vrhunce doživljali v prvi polovici devetdesetih. Kratek čas so bili na vrhu in ne prav dolgo. V karieri so skušali na različne načine prodreti še više v komercialnem smislu popularnosti, a ko je melodičnemu rocku in AOR odklenkalo, si nikakor niso opomogli. Zapluli so v skoraj v grunge, a to preprosto niso bilo več Harem Scarem. Dva albuma so celo izdali pod imenom Rubber. Poizkušali in preizkušali so torej vse mogoče. Pojavili so se ob zatonu povpraševanja po melodičnem rocku, potem pa pričeli prilagajati slog da bi ostali všečni trendom, a žal neuspešno. Sicer odlični glasbeniki, Harem Scarem pa se danes radi spominjamo predvsem po prvih dveh albumih in sicer istoimenskem prvencu iz leta 1991 ter njegovem nasledniku »Mood Swings« (1993).
»Mood Swings« je album, ki je Harem Scarem popeljal tudi na tržišče Japonske in omogočil, da je zasedba na japonskem trgu izdala tudi svoj studijski prvenec »Harem Scarem«. Album je dal vsega en hit (Jelaousy), ki je uspel priti na domače kanadske lestvice. Više Harem Scarem ni uspelo priti, čeprav so se kasneje na vse kriplje trudili. Kot povedano. Spremenili začasno celo svoje ime in popolnoma spremenili slog.
Slog, ki so ga gojili na albumu »Mood Swings« pa je njihov izvorni slog. Za tem slogom bi morali Harem Scarem vselej stati. K njemu so se vrnili v novem mileniju, a so potem leta 2008, po izdaji sicer odličnega albuma »Hope«, uradno napovedali trajno upokojitev in ugasnili svoje delovanje. A vsega za pet let. V letošnjem letu so se rodili znova, potrjeni so za glavne nosilce letošnjega Firefest festivala v Veliki Britaniji. Za svoj povratek so torej izbrali dokaj logično potezo. Ponovno so posneli svoj klasični studijski album »Mood Swings« v celoti in mu v naslovu dodali še »podaljšek« »II«. Če bodo tudi z novimi avtorskimi deli ostali pri melodičnem hard rocku, potem je to lep štart v novo obdobje delovanja skupine. Še nekaj je. Z re-izdajo na novo posnetega albuma, praznuje skupina 20. obletnico njegovega prvega izida.
Ponovno posneti album, ki je v sami osnovni iztočnici tako dobro ustvarjen, je lahko dvorezen meč. Lahko ga povsem uničiš in nehote posledično zamaješ lastno kredibilnost. A ne v tem primeru. Harem Scarem so preveč izkušeni glasbeniki in preveliki profesionalci, da bi storili takšno neumnost. Vsaj Pete Lesperance in Harry Hess ne, ko že govorimo o tistem kar je danes še ostalo čvrsto oprijemljivega od klasične Harem Scarem postave, ki je posnela izvirnik albuma »Mood Swings«. Darren Smith sicer sodeluje na albumu, a le kot vodilni vokal za skladbo Sentimental Blvd, kot to nalaga njen izvirnik, prav tako pa je prispeval spremljevalne vokale za album. Ni pa prevzel bobnov, kar bi morala biti njegova funkcija Pete Lesperance je prevzel tudi igranje basa za ta album, skuina pa je v vrste integrirala novega bobnarja Craightona Doanea. Zanimivo je, da ni citiran klaviaturist za predelano verzijo albuma. Hammond orgle so skoraj identične izvirniku, poraja se vpršanje če niso Harem Scarem uporabili kar matrico izvirnika in jo vmešali v zvok nove verzije albuma.
Zvok je vsekakor posodobljen. Mnogo toplejši, če ne celo kanček bolj surov in še bolj slečen, čeprav je že izvorna verzija albuma »Mood Swings« za tisti čas premogla precej našopirjeno produkcijo s skoraj nič loščenja. z le malo loščenja. Zanimiv je kako so Harem Scarem zadržali pravzaprav identične vokalne harmonije, ki prevzemajo v bombastično zapeljanih refrenskih napevih (If There Was A Time). Harry Hess poje kot avion. Izgubil ni niti trohice vokalnih karakteristik izjemne reputacije, ki ga postavlja med najboljše v svojem poslu. Še več. V podajanju občutij deluje še bolj zrelo, še bolj prevzetno in z vživetostjo hipoma zapeljivo. To velja tudi za solaže Petea Lesperancea, ki je z leti guljenja kitare postal pravi studijski guru šeststrunske teorije. Razvoj v guruje dokazuje zlasti kokenta funky in organsko temelječa Jealousy, kjer je pretanjenost sledenja čutom še toliko bolj pomembna. Neverjetno je kako ta skladba, ali No Justice ali Empty Promises perfektno vžigajo tudi po 20. letih odkar so bile ustvarjene. »Mood Swings« je zelo močan album in vse skladbe so vrhunsko definirane v smislu optimalnega komponiranja. Nova verzija to vzdržuje in mestoma celo bogati. To pomeni da so Harem Scarem uspeli doseči svoj cilj.
Bolj ko poslušaš novo verzijo, bolj postajaj jasno, da je ta zgolj pridobila na kakovosti in da upravičeno stoji za imenom »Mood Swings II«. Izvirnik ni torej ničesar izgubil, žrtvovan ni bil niti ščepec njegove odličnosti. Dodani trije komadi ob koncu, pa so prava poslastica. Delujejo precej bolj dramatično in celo mračno, vendar pa zadržujejo melodično nalezljivost in grabežljivo bombastičnost. To je napoved, da bo naslednji studijski album skupine, na katerem se mora v celoti nahajati povsem novo nastali studijski material, nova hard rock umetnina, na kateri bodo Harem Scarem sledili dometom svojega ustvarjanja s prvih dveh albumov. Reaktivacija z vrnitvijo h koreninam ustvarjanja je torej za Harem Scarem uspela v polnem izkupičku!
na vrh