Kansas so na "Monolith", nasledniku ustvarjalnega in komercialnega zmagoslavja "Point of Know Return" (1977), za kratek čas ponovno obudili starodavne indijanske legende in ustvarili še en izvrsten, a razmeroma spregledan izdelek. Album je nastal v času, ko so bili na vrhuncu popularnosti in nastopali na velikanskih koncertnih prizoriščih. Mediji pa so za njihov slog glasbe, ki je bil do tedaj večinoma prepoznan kot simfonični progresivni rock, izumili oznako arena rock. Ta oznaka je izhajala tako iz dejstva, da so nastopali po velikih arenah, kot tega, da so se njihovi aranžmaji ponavadi ponašali z visoko stopnjo pompoznosti, dramatike in teatralnosti.
Na "Monolith" se je nadaljevala njihova transformacija od simfoničnega proga britanske šole za katerega so bile značilne visoka kompleksnost, daljše inštrumentalne sekcije in orkestralni aranžmaji, proti krajšim in bolj neposrednim skladbam. Opuščanje kompleksnih simfoničnih aranžmajev in nepredvidljivih ritmičnih sekcij jih je bolj kot kdajkoli približalo hard rocku in melodičnemu rocku. Elementi hard rocka za katere je bil ponavadi najbolj zaslužen pevec in občasni klaviaturist Steve Walsh, so bili v njihovi glasbi sicer vedno prisotni, a ponavadi niso igrali osrednje vloge.
Kljub temu, da so glasbeno postali bolj "prizemljeni", pa albumu ne manjka mističnosti, ki jih je spremljala že od njihovih zgodnjih dni. Kitarist in občasni klaviaturist Kerry Livgren, ki je bil od nekdaj pisec in osrednji ustvarjalec visoko kompleksnih aranžmajev, se v tem času še ni prelevil v gorečega kristjana. Še vedno se je navduševal nad orientalsko mistiko in indijanskimi legendami. Predvsem slednje igrajo na albumu simbolično vlogo. To je razvidno tako iz njegove naslovnice, kjer je upodobljen indijanski vrač z astronavtsko čelado, kot v besedilih nekaterih skladb, denimo "People Of The South Wind". Kot zanimivost: ime skupine in istoimenske zvezne države izhaja od indijanskega plemena Kansa. Za njih velja, da so sebe imenovali "ljudje južnega vetra". Poleg indijanskih legend iz njihovega kraja, so bila besedila navdahnjena tudi po religiozni knjigi The Urantia Book, katera je bila tedaj Livgrenovo priljubljeno čtivo.
Glede na kvaliteto posameznih skladb je zelo težko verjeti, da so jih po turneji z albuma le redkokdaj še izvajali v živo. Posamezne stvaritve resda niso tako spektakularne kot je večina del na "Leftoverture" (1976) ali "Point of Know Return" (1977), vendar so vse po vrsti najmanj solidne in albumu zagotavljajo izjemno konsistentnost. Inštrumentalne sekcije so krajše in značilni baročni aranžmaji niso tako izraziti, saj ima violinist Robby Steinhardt že nekoliko manjšo vlogo kot prej. Razen zagrizenim prog puristom, katerim je najbolj pomembna visoka kompleksnost in nepredvidljivost, bi morala biti njihova kombinacija art rocka in melodičnega rocka všeč slehernemu glasbenemu sladokuscu. Kansas so bili vedno izjemni inštrumentalisti zato gre, kljub krajšim in manj kompleksnim strukturam skladb, vedno znova občudovati stopnjo njihove virtuoznosti. Obe kitari sta v produkciji precej bolj izpostavljeni v ospredje, kar bo najbolj všeč tistim, ki dajejo prednost zvoku kitar pred klaviaturami.
"On The Other Side" je za Kansas skorajda značilna otvoritev albuma, ki dokazuje, da so ohranili svoj izjemen smisel za ustvarjanje dramatičnih simfoničnih aranžmajev in subtilnih melodij. Zaradi očarljivih pasaž na akustični kitari in z visokimi čustvi prežetega petja, vsebuje številne elemente power balade. Znotraj vnesejo tudi krajšo inštrumentalno sekcijo, ki vsebuje nekaj zanimivih solističnih akcij. V ospredju pa je ves čas dramatičen refren, ki se odlično dopolnjuje z osrednjim, tercetnim motivom na kitarah.
Sledi odlični "People Of The South Wind", osrednje delo albuma, ki v sebi združuje njihove najboljše kompozicijske in inštrumentalne vrline. Tu se jim je na imeniten način posrečilo združiti očarljive simfonične aranžmaje, lahkoten, a intenziven ritem in subtilne kitarske pasaže s hipnotičnim melodično rockovskim refrenom, ki poslušalcu še dolgo ne pobegne iz ušes. Slednji izpostavi predvsem njihov smisel za ustvarjanje odličnih spremljevalnih vokalnih harmonij, ki še dodatno obogatijo izvrstno Walshevo petje. Ta klasika v marsičem že nakaže njihovo bodočo usmeritev proti AOR stilu. Njeno besedilo se poigrava z zanimivo hipotezo o povezanosti severnoameriškega indijanskega plemena Kansa z obiskovalci iz vesolja. Z njimi naj bi ostajali še vedno povezani prek religioznih obredov in umetnosti. Na prvem mestu gre za skladbo, ki je posvečena duhu tega zatiranega, a ponosnega ter neuklonljivega ljudstva. Z njo so Kansas napisali eno najlepših posvetil ameriškim domorodcem v povesti rock glasbe. V tem ji je enakovredna samo njihova zgodnja klasika "Cheyenne Anthem".
Zelo dobra power balada "Angels Have Fallen" v uvodu vsebuje krajšo baročno solažo na violini ter izmenjavanja Steinhardta in Walsha v vlogi glavnega pevca, kar zaradi njune povsem različne barve glasu, v kompozicijo vnaša močno kontrastnost. Tudi tu so v igri izvrstne spremljevalne vokalne harmonije, katere stopnjujejo visoko dramatičnost. Vmes vpletejo tudi razgibano inštrumentalno sekcijo z nekaterimi izjemnimi kitarskimi solažami v režiji Livgrena pa tudi ritem kitarista Richarda Williamsa. Ne manjka pa tudi veličasten zaključek z zmagovitimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah in violini.
Na "How My Soul Cries Out for You" pride do izraza tudi njihova hard rockerska plat, saj je precejšen poudarek na Livgrenovih naostrenih kitarskih rifih. Seveda pa bi bilo zaman pričakovati premočrtno hard rockersko jurišnico. Ravno nasprotno. Kansas z nepričakovanimi ritmičnimi prehodi, vnosi baročnih simfoničnih aranžmajev in dramatičnimi inštrumentalnimi sekcijami poskrbijo za izjemno razgibanost in celo najbolj eksperimentalno stvaritev na albumu. V srednjem delu celo nastopi krajši, nekoliko satiričen inštrumentalni interval z zvoki, ki ustvarijo vzdušje konflikta v kavbojskem salonu. To preseka izvrstna Ehartova bobnarska solaža. V nadaljevanju se vrnejo na osrednji motiv, kjer je v ospredju peklenski kitarski rif. Tega v iztek popelje fenomenalna kitarska solaža.
Epski "A Glimpse Of Home" je še ena Kansas klasika. Tu se jim posreči, da se ponovno približajo tistemu dramatičnemu simfoničnemu progu iz njihovih preteklih let. Veličastni simfonični aranžmaji so vpleteni med udarne kitarske pasaže ter dramatične refrene, katere občasno presekajo domiselni solistični intervali. Tu se lahko bolj kot kdajkoli prej sliši, kako je ritem kitarist Richard Williams, ki je imel do tedaj večinoma spremljevalno vlogo, v tem času že dozorel v odličnega kitarista, saj mu Livgren dovoli precej več prostora. Nekoč bo zamenjal Livgrena v vlogi glavnega kitarista, a do tega je bilo tedaj še daleč.
Tudi "Away From You" je zanimiva stvaritev, ki se oplaja z elementi simfoničnega proga, sploh kar se tiče zvoka klaviatur, medtem, ko se vmes sprehaja spremljava na akustični kitari. Neposreden refren ponovno združijo z veličastnimi simfo aranžmaji in kompleksnimi ritmičnimi intervali, ki obogatijo klasično rockovsko okostje ter ga delajo zanimivega še po neštetih poslušanjih.
"Stay Out Of Trouble" je po drugi strani najbolj neposredna stvaritev z močnimi hard rock in celo blues tendencami. To velja predvsem za spremljavo na klavirju, osrednji kitarski rif in uporniško besedilo. Tudi tu je izrazita zelo dobra predstava obeh kitaristov, ko Williamsovi rifi dopolnjujejo Livgrenove duhovite pasaže. Walshevo nespravljivo petje se odlično prilega razposajenemu ritmu.
Očarljiva balada "Reason To Be" je izvrsten zaključek albuma. V ospredju je nežna, pastoralna melodija na akustični kitari, medtem ko se v ozadju pretakajo subtilni orkestralni aranžmaji. Vse to dopolnjuje izvrstno petje. Walsh ponovno dokaže, da spada med elito pevcev, ki so sposobni pričarati nepozabno čustveno magijo. Poleg nepozabne "Dust In The Wind" je to nedvomno ena njihovih najboljših balad.
"Monolith" je zelo dober album, ki je z odliko opravil težko poslanstvo - naslediti mojstrovino, kakršna je bila "Point of Know Return" (1977). Skupina je po svojem vrhuncu na njem iztisnila največ kolikor je lahko in se izkazala s še enim vrhunskim izdelkom s katerim so zaključili svoje zlato obdobje. Kljub temu, da je "Monolith" dosegel visoko deseto mesto na glasbenih lestvicah in jim navrgel hit s "People Of The South Wind" je bila skupina razočarana nad njegovim komercialnim uspehom, saj se mu ni posrečilo ponoviti uspeha obeh predhodnikov. To je posredno povzročilo, da so se v nadaljevanju svoje kariere izogibali temu, da bi na koncertih izvajali kakršna koli dela s tega albuma. Danes se to zdi povsem skregano z razumom, saj gre za njihov zadnji album, ki si zasluži pozornost tudi vseh tistih, kateri ne sodijo med njihove zveste privržence. Njegovih artističnih razsežnosti pa tudi nikoli več niso uspeli doseči.
Mačehovski odnos skupine in tedanje založbe je v marsičem kriv, da je "Monolith" danes precej bolj spregledan album kot bi si zaslužil. Toliko bolj zasluženo priznanje uživa prek podatka, da njegova naslovnica visi na steni zgodovinskega muzeja zvezne države Kansas.
na vrh