Predstavljajte si, da bi naš planet doživel apokalipso, ki bi večino površja spremenila v puščavo, od človeštva pa bi ostal le majhen delež. Preživetje v takih pogojih bi bilo zelo težko, zraven pa bi se vzpostavil še diktatorski sistem, ki bi temeljil na verovanje v Sonce. A sama diktatura pade hitro iz nadzora in prične se kaos. Podobnih konceptov verjetno v znanstveno-fantastični literaturi kar mrgoli. Tudi veliko je bilo glasbe spisano na to temo. A če se osredotočimo na death metal, bi bilo verjetno nesmiselno narediti le en generični death metal album, ki bi imel podobne skladbe in s tem naj bi bila zgodba povedana. Zastavljen koncept potrebuje mnogo več. Potrebuje brutalnost, temačnost in atmosfero.
Rivers of Nihil naj bi z albumom Monarchy nadaljevali zgodbo prvenca The Conscious Seed of Light, ki je predstavljal pomlad, Monarchy pa torej poletje. Skupina trdi, da bo dolg koncept opisala s štirimi albumi, ki bodo predstavljali štiri letne čase. Če se vrnemo na prvenec, je treba priznati, da pri vseh tehničnih death metal skupinah ni predstavljal nič posebnega. Zdelo se je, da je tehničen death metal dosegel vrh, ko so prišli na sceno Beyond Creation iz Kanade, ameriške skupine pa so želele le slediti vzorcu, ki ga niso bile niti sposobne obvladat, kaj šele nadgraditi. A obstajajo tudi drugačni pristopi.
Rivers of Nihil so na drugem albumu preprosto razširili svoj pristop, ki je na čase deloval generičen. Tokrat beseda generično preprosto odpade. Pisanje skladb je postalo bolj poglobljeno, skladbe so bolj dovršene in tudi bolj izstopajoče. V tem času je prišlo sicer do zamenjave bobnarja in kitarista, ki sta očitno v skupino pripeljala dodatno svežino. Sploh pri bobnarju se opazi lepa razlika. Monarchy je ritmično bolj razgiban, brezkompromisno brutalen ter okrašen z zanimivimi groovy dodatki.
Album se prične z minimalističnim introm Heirless, s katerim bi lahko opisali morbidnost neskončne puščobe, a po tem že nastopi kaos z naslednjo skladbo Perpetual Growth Machine, ki pa še ne pokaže vseh zmogljivosti skupine. Nedvomno pa se že v prvi polovici albuma polovici album pokaže napredek skupine. Brutalne, umazane in tehnične kitare so podkrepljene z dinamično ritem sekcijo ter spodobno razumljivim vokalom, ki ne temelji samo na nižini kruleža. Za konstrukcijo atmosfere je skupina uporabila morbidne klaviature, ki spominjajo na kakšne post-rock skupine. Vsekakor lep aditiv, ki v tehničnem death metalu ni ravno vsakdan. Ko pridemo čez dobro polovico albuma, se prične recept albuma obračati. Sprva skupina pokaže svojo agresivno stran, ki je polna hitrosti ter občasne ritmike, ki se naslanja na Meshuggah. S skladbo Monarchy pa dobi album nadgradnjo. Po intru skupina postreže s kompleksnimi riffi, sledi pa polno brutalnosti, ki se pomiri v nedistorziranem predelu, sam sinkopirani zaključek pa k sami strukturi skladbe doda piko na i.
S samonaslovljeno skladbo Rivers of Nihil ne dosežejo kulminacije albuma. Še zdaleč ne. V inštrumentalni skladbi Terrestria II: Thrive je prisoten močan element post-rocka, ki se preseli tudi na kitaro, sama atmosfera pa poda temačnemu konceptu albuma bistvo. S predzadnjo skladbo Circles In The Sky skupina pokaže, da je najboljše pustila za konec. Še vedno je sicer prisotna brutalnost, tehničnost, atmosfera, a obenem se kompleksnost in kaos povečata, kar se kaže predvsem v progresivno naravnani strukturi. K temu pripomore predel z akustično kitaro, ki preide v melodično solažo. Podobno se zgodi z zaključno skladbo Suntold, ki sklene krog z umirjenim inštrumentalnim zaključkom.
V 50-ih minutah pokaže skupina močan napredek napram prvencu. Inštrumentalno je vse skupaj bolj dodelano. Kitarista sta sposobna spisati tako brutalen kot umirjen riff, s čimer so ne le albumu, temveč tudi tehničnemu death metalu podali en aspekt več. S samim soliranjem ni pretiravanja, a vseeno je slišati kar nekaj virtuoznih solaž. Ritmična sekcija je razgibana, boben je primerno žanru ekstremen. Blast beatov in hitrih pedalov ne manjka. In čeprav je zvok ni najbolj spoliran, se tudi bas linije slišijo, kar je za tehničen death metal precej ključnega pomena že od nekdaj. Kar ne navduši najbolj, je vokal, ki se poslužuje preveč ene barve. Občasno sicer dobi nekaj pomoči od basista, kar pripomore k izpodbijanju pretirane generičnosti.
Monarchy je dokaz, da tehničen death metal še ni iztrošen. Z malo domišljije se pojavi veliko manevrskega prostora, ki so ga Rivers Of Nihil dobro izkoristili. Album odlikuje brutalnost, tehničnost, mračnost ter polno zanimivih obratov, ki dajejo skupini velik potencial za naslednje albume.
Kaj bo prinesla jesen tega dolgega koncepta pa zaenkrat ostaja neznanka.
na vrh