Mogul Thrash: Mogul Thrash

Mogul Thrash, otrok Jamesa Litherlanda, nekdanjega Colosseum kitarista in pevca, so bili ena izmed mnogih britanskih progresivno rockovskih skupin, katerim ni bilo dano, da bi kdaj postale velike. Njim sorodne skupine so ponavadi izdale en ali pa največ dva albuma in hitro poniknile z obličja tedanje glasbene scene, kjer se je v poplavi odličnih izvajalcev bil nenehen neusmiljen boj za obstanek. Danes nekateri izmed teh navidezno pozabljenih izdelkov uživajo kultni status ter so si naposled le izborili zasluženo priznanje, ki ga v času izida niso bili deležni.

Eden izmed takšnih primerov je tudi istoimenski izdelek teh prog rockerskih pionirjev, ki je bil obenem njihov prvi in edini album. Po svoje je žalostno, da bo skupina, katero je Litherland ustvaril potem, ko so ga na ne najlepši način vrgli iz Colosseum, med ljubitelji progresivnega rocka za vse čase ostala najbolj poznana kot prva skupina legendarnega basista in pevca Johna Wettona, ki je kasneje zaslovel predvsem kot član King Crimson in Asia-e, v svoji karieri pa si je služil kruh tudi pri imenih kot so Family, Roxy Music, Uriah Heep, UK in Wishbone Ash.

"Mogul Thrash" je namreč skriti biser za vse ljubitelje Colosseum in kvalitetnega jazz rock fusiona, saj je Litherland s svojim prepoznavnim, bluesovsko usmerjenim kitarskim slogom nadaljeval ustvarjalno vizijo in usmeritev prvih dveh (in najboljših dveh) Colosseum albumov. Vendar so bili Mogul Thrash z bolj energičnimi hard rockerskskimi pasažami v primerjavi z njimi že precej manj obremenjeni z blues rockom, katerega se skozi album čuti zgolj sapica, predvsem na račun nekaterih Litherlandovih pasaž. Poudarjena prefinjenost, njihova energična vizija fuzije jazza in hard rocka z obilico duhovitih pihalnih aranžmajev ter dober občutek za melodičnost jih včasih približa celo Blood, Sweat & Tears.

Za odlično pihalno sekcijo so bili zaslužni saksofonista Roger Ball ter Malcolm Duncan, katera sta pozneje doživela uspeh kot člana skupine The Average White Band ter trobentač Mike Rosen (ex-Eclection). Poleg tega in Litherlandovih kitarskih mojstrovin je bil njihov zvok podkrepljen z odlično ritem sekcijo v domeni bobnarja Billa Harrisona in že tedaj neverjetno perspektivnega Wettona, kateri je že v tako zgodnji fazi svoje kariere z ves čas rožljajočimi in dominantnimi bas linijami dajal znake, da se bo razvil v enega izmed najboljših basistov svoje dobe. Čeprav večino vokalov na albumu odpoje Litherland, se na nekaterih skladbah s svojo prepoznavno barvo na uspešen način prvič v svoji karieri prebije v ospredje. Velja omeniti, da so Mogul Thrash imeli pomembnega mecena v znanemu klaviaturistu (še posebno kar se tiče njegovega obvladovanja hammond orgel) Brianu Augerju, ki je poleg produkcije poskrbel tudi za klavir na skladbi "St. Peter", edinem singlu z albuma. Žal jim niti to ni pomagalo, da bi doživeli preboj in kaj več kot kultni status.

"Mogul Thrash" skozi celotno trajanje albuma na več kot prepričljiv način potrdijo, da so bili ena izmed prvih britanskih skupin (poleg Colosseum, Soft Machine in Nuclues), ki so negovale zgodnjo obliko jazz rock fusiona na račun duhovitih aranžmajev pihal, raznovrstne ritem sekcije, kitarskih vragolij in raskavih vokalov. Izmed obilice odličnih skladb gre izpostaviti 10-minutno verzijo Colosseum hita "Elegy", ki bo s svojimi hitrimi pasažami na kitari in saksofonih ter hrustljavimi ritmičnimi intervali vselej odpihnil glave vseh jazz rock fusion sladokuscev, več kot 12-minutni "Going North, Going West", ki je z virtuoznimi kitarskimi vragolijami, pihalno sekcijo in nagruvanimi bas linijami nedvomno osrednje delo albuma ter "St. Peter", izdan kot single. Slednji s svojo skorajda pop rockovsko naravo stilistično precej izstopa, obenem pa gre za nadvse pomembna stvaritev, saj v vlogi glavnega pevca prvič (v njegovi karieri) predstavi Johna Wettona.

Mogul Thrash so s svojim edinim albumom dokazali, da so bili veliko več kot samo skupina, ki je glasbenemu svetu predstavila mladega Wettona (ta se je še istega leta, po njihovem razpadu, preselil k že dobro uveljavljenim Family kasneje pa se je s King Crimson za vse čase zapisal med največje). Njihova duhovita in melodična fuzija jazza in rocka še danes navdušuje. Čeprav ne bi mogli reči, da gre ravno za pozabljeno mojstrovino progresivnega rocka, je "Mogul Thrash" boljši od prvencev marsikaterih veliko bolj znanih progresivno rockovskih skupin tistega časa.

Skupina je imela z vsemi temi izvrstnimi glasbeniki in originalnim pristopom skorajda vse potrebne predispozicije, da bi postali eni izmed velikih, a se niso znali dobro tržiti. Škoda, da je Litherland, ki je bil mimogrede tvorec nekaterih najboljših Colosseum del (denimo "Valentyne Suite"), po komercialnem neuspehu tega izdelka tako hitro vrgel puško v koruzo in da je potem kot glasbena figura skorajda povsem poniknil. Z vsem spoštovanjem do njegovega nič manj odličnega naslednika Clema Clempsona mislim, da so Colosseum, kateri so kmalu zatem prav tako razpadli, naredili veliko napako, ko so pokazali vrata tako izbornemu kitaristu in glasbeniku, ki je za svoje virtuozne spretnosti in ustvarjalne vizije zahteval samo malce več prostora.