Masterplan: MK II

Masterplan so že s svojo prvo izdajo, istoimensko ploščo iz leta 2003 tako v ušesih kritikov, kot  fanov, obveljali za enega najboljših bandov zadnjih nekaj let. Z odličnim power metalom, ki so ga gonile akrobatske in mogočne kitarske linije bivšega Bučarja Rolanda Grapowa in fantastičnim vokalom neverjetnega Jorna Landeja, so se zapisali tudi v moje srce. Z naslednjo izdajo, "Aeronautics" leta 2005, so svoj status le še potrdili in utrdili. Lansko leto so začeli s pripravljanjem tretje plošče in začele so se tudi razprtije v skupini, ki so kmalu pripeljale do tega, da je Lande zaradi "glasbenih razlik" Masterplan zapustil. Še en šok za vse fane je sledil le nekaj mesecev kasneje, ko je skupino zapustil še bobnar Uli Kusch (ex-Helloween, ex-Gamma Ray). Kako za vraga zapolneš tako ogromno praznino?

Z rekrutiranjem veteranov seveda. Landejevo mesto je prevzel Mike DiMeo (Riot, The Lizards), za bobnarske palčke pa je poprijel odlični Mike Terrana (ex-Rage). Še pika na i seveda, in ime nove plošče si sposodijo pri legendah Deep Purple, in jo preprosto poimenujejo "MK II", ki se seveda nanaša na novo postavo skupine. Osebne sem bil zelo skeptičen, če bo DiMeo zmožen zapolniti praznino, ki je nastala po Landejevem odhodu. Vesel sem, da so bile skrbi odveč. "MK II" je zelo dobra plošča in ne zaostaja prav veliko za obema predhodnikoma. Res je sicer, da DiMeo ne premore tako dinamičnega in melodičnega vokala kot Lande, a se še kako trudi, da zapolni njegovo mesto. Primerjava sicer ni pravična, a brez njih žal ne gre.

Album odpre mogočna Phoenix Rising in ga ognjeno nadaljuje odlična Warrior's Cry, ki spomni na Crimson Rider s prejšnje plošče. Komadi so močni, tako na papirju kot v izvedbi. DiMeo je odlična izbira, kitare Rolanda Grapowa so zopet v ospredju, nekoliko pa razočara Terrana, od katerega sem pričakoval več, kot le preprosto nabijanje. No, gotovo se bo bolje izkazal na bodočih ploščah. Tudi klaviatur ne manjka na albumu, so pa manj vsiljive kot prej. Na plošči je manj osladnih pop metal komadov, saj skladbe večinoma ohranjajo hiter tempo, ki ga zastavi Warrior's Cry. Ne zaostajajo pa tudi komadi, ki spomnijo na odlično Enlighten Me s prvenca – Lost and Gone, Keeps Me Burning, Watching the World in Call of the Gypsy. Predvsem zadnja zveni zelo sveže in je nekaj novega v Masterplan repertoarju. Skladba Masterplan, pa bo gotovo postala himna skupine in koncertni favorit, ki bo fane brez dvoma kot za šalo podžgala k dretju med koncerti skupine: "Ma-ster-plan!!!"

Nova člana sta v zasedbo prinesla nov zvok, a ne tako izrazno, kot bi lahko pričakovali. Tisti pravi Masterplan zvok je še vedno živ, le bobnom manjka malce več dinamike, medtem ko je DiMeov vokal le nekoliko bolj anonimen, ali če želite bolj "navaden", kot Landejev. Njegovo petje deluje zares odlično v mehkejših, bolj umirjenih delih, kjer prepriča tudi skeptika kot sem sam. A brez skrbi, Masterplan očitno ne znajo razočarati in v primeru plošče "MK II", gre kljub manjšim pomankljivostim, še vedno za zelo soliden, celo zelo dober izdelek. Res je sicer, da ne dosega odličnosti obeh predhodnikov, a fani melodičnega heavy oz. power metala tudi to pot ne bodo razočarani. Pred novo zasedbo je svetla prihodnost, in mislim, da ne bodo imeli večjih težav pri doseganju kvalitete "MK I".