Nekoč so bili Accept, danes so U.D.O.! In njihov šef Udo pač ne pozna premora! Vendar bi mu še kako koristil. Uf moram biti kratek. Kratek! Zakaj? Zato, ker je spet vse isto! U.D.O. ponujajo spet nov album, po dobrem letu. Albumi kar dežujejo od njih. Embarkation? Prav nič fascinantnega ni v intru, le da se morda začne v podobnem slogu kot se začne plošča "No Limits". Komad preide v sila neimpresivno naslovno pesem. Sicer so z nami takoj vse zaščitne znamke skupine. Udarno enostavno riffanje odprtega tipa, prepoznavno vriskanje Uda, preprosto, a topovsko copotanje ritem linije. Gre za maksimalno poenostavljeno različico heavy metala, ki pač igra na karto prvinske nepopustljive eksplozivnosti. Vendar tokrat le preveč diši vse skupaj po goli rutini!
Barva glasu in način petja stričku Udu ne dajeta kakšnega posebnega maneverskega prostora. Zato v refrenih njegov osnovni vokal oborožijo z večglasjem! Cela plošča izpade kot skandiranje kakšnemu hujskaškemu govorniku, ki je ravno naščuval maso k izvirnem grehu. Preveč je tega na plošči. Poleg tega moti slabo obvladovanje angleškega jezika, ki je pač zminimalizirano na kakih 200 besed celotne poezije "Mission No. X" in te se vrtijo v različno združljivih kombinacijah znotraj verzov posameznih skladb.
Pesmi se tako hitro odvrtijo do šeste Eye Of An Eagle. Če ne drugače, jih nahitro "preskipaš"! Eye Of An Eagle je super balada! Daje albumu vsaj kanček ugleda, da ga ne označimo kot popolno brezizrazno miljonkratno kopijo samega sebe! Torej. Očitno moraš Nemcu ponuditi za navdih in iztočnico pri skladanju besedo "orel" in izumil bo gotovo kaj solidnega. Stone Hard je še ena skušnjava, ki zbuja upanje. Srednje hitra himnično epska zadeva, se je skupini posrečila in srce skupine končno zaživi. Torej se U.D.O. v studiju ne drži zgolj samo še rutina. Cry Soldier Cry je druga balada, ki zdaleč ni tako prepričljiva kot Eye Of An Eagle, a je ravno zato, ker je balada dobrodošla osvežitev, ob pretežni brezidejnosti nove plošče. Way Of Life je predelava originalnega komada U.D.O.! Predelava samih sebe oziroma originalne verzije komada s plošče "No Limits". Komad je odličen (aleluja!) dramatičen metalski napad od glave do pete, a je v tem primeru, ko je album večinoma narejen brez navdiha, le "filler" na plošči. Nadvse prepričljivo "srečen" pa je zaključek plošče, z nabritim razbijačem hitrejšega tempa imenovanim Mad For Crazy. Groteskno! Kljub temu, da "globoko pomenljiv" naslov pesmi potrjuje omejeno poznavanje angleških besed skupine, bi lahko bilo takih komadov več na plošči!
No ja. Ker vsi dobro vemo da, se U.D.O. pač ne bodo premaknili v nobeno smer niti za milimeter, je vredno v tem primeru opustiti sleherna pričakovanja do skupine. Novi album se splača jemati bolj za šalo in se zabavati ob njem, ker je neverjetno kako je namreč mogoče, da se nekdo drži kot pijanec plota petih različnih trikov in jih le malo obrača naokoli že dobri 25let, ob tem pa se tega sploh ne naveliča, pač pa mu to postane preprosto en velik "entertainment" . V končni fazi! Kot te lahko spravlja v smeh, je novi album tudi za "headbangat" še vedno dovolj dober.
na vrh