Slovenska zasedba Carnaval je pred leti opozorila, da se tudi v Sloveniji povečuje zanimanje za stoner rock/metal, ki še ni prišel pretirano v ospredje, čeprav so Carnaval in še nekateri drugi bendi pokazali lep potencial. Kakorkoli že, Carnaval so se po letu 2012, ko so izdali tretji album »Tennis Football Basketball« vrnili z novim izdelkom, na katerem se predstavlja tudi novi kitarist Vitja Balžarosky.
S prvima dvema izdelkoma »2« in »1« je skupina dobro nakazala svoje smernice, čeprav za sam stoner rock na splošno ni predstavljalo nekaj posebnega. Pri naslednjem izdelku »Tennis Football Basketball« pa so Carnaval pokazali, da se nadgrajujejo in kot rezultat je bil precej bolj razgiban album. Do naslednika je trajalo kar štiri leta, prišlo do kadrovske menjave, odprli so se tudi novi izzivi.
Miss Universe nedvomno ni majhen zalogaj. Poslušalcu ponudi kar 56 minut stonersko naravnane godbe, ki se rada prime tudi kakšnega drugega glasbenega stila, s čimer Carnaval dajo takoj vedeti, da jih ni strah poskusiti kaj novega. S prvo skladbo New Shoes Of Mine Carnaval lepo odprejo album v prijetnem nažigaškem stilu, z drugo skladbo Seven pa pokažejo tudi nekaj smisla za bluesovsko umirjenost in doomersko počasnost. Za dodatno razgibanost je poskrbljeno z raznolikimi kitarami, ki se ne bodo držale zgolj ene linije. Z bolj umirjeno, zasanjano skladbo Moon Shuffle, ki vmes tudi udari z močno distorzijo, Carnaval pripravijo poslušalca na naslednji rušilec z naslovom Round Nose Cat, ki ima zelo razgibano ritmiko, udarnost, hitrost ter seveda nepredvidljivost. Carnaval tu pokažejo svoj potencial in obenem odmik od povprečja. Za piko na i pa je prisoten še saksofonski vložek. Razgibanost izdelka ne pojenja, sledi umirjena, bolj preprosta Bluebird, v višjo prestavo pa dajo Carnaval z inštrumetalno Space Bar. Carnaval smisel za umirjenost pokažejo večkrat, na stran niso dali niti balade. Skladba Silver Starlight s svojimi akustičnimi kitarami popolnoma razneži, kar je več kot smiselno, sodeč po naslednjih dveh skladbah, ki sta zopet bolj udarni in glasni. Še posebej tu izstopa zaključna Burning Sun, ki s svojo igrivostjo daje asociacije na jam rock.
Stilsko se Carnaval držijo podobnih smernic kot poprej, le da skušajo svoj recept malce razširiti, tako da za skupino ni smiselno trditi, da gre še za eno stoner rock skupino. Resda so še vedno prisotni elementi »puščavniškega« rocka v stilu Kyuss, Fu Manchu ipd. A prav tako so prisotne tudi doom metal prvine, tako da asociacija z Black Sabbath tu ne uide. S stilsko razgibanostjo, ki vpelje tudi kakšen aditiv sludge metala, dajejo Carnaval tudi pridih modernosti, tako da primerjave z zgolj priznanimi stoner zasedbami niso dovolj. Carnaval s tem izdelkom lahko mirne volje konkurirajo imenom, kot so Truckfighters, Wo Fat, Sasquatch, Greenleaf idr.
Čez zvočno sliko ni kaj poreči. Za stil, ki ga preigravajo, je zelo primerna. Vse skupaj deluje naravno in ni zaznati nekih olepšav, nepotrebne šminke, kar bi pritegnilo večjo maso ljudi. Miss Universe je kitarsko precej izrazit album, kar rezultira v tem, da bas kitara in boben ne izstopata po nekih hudih vragolijah. Sta sicer dobro vklopljena v celoto, a najbolj prepričajo močni kitarski riffi, harmonije in občasne solaže. Vokal solidno izpolni svojo vlogo. Ne pretirava s kakšnim mučenjem glasilk, zna biti čustven in speven, edino na čase je malce enoličen. Kakorkoli se obrne zadeva, imajo Carnaval še manevra za naprej, čeprav napredek je več kot očiten.
Carnaval so z Miss Universe stopili še korak naprej in dokazali svojo zrelost z dodelanim, razgibanim in sofisticiranim izdelkom. Niti malo ne bi bilo nenavadno, če bi ta izdelek izšel pod mednarodno založbo, kot je Southern Lord, Rise Above ali Small Stone. Po slišanem se lahko sklene, da če bodo Carnaval nadaljevali v tej smeri, jih čaka svetla prihodnost.
na vrh