Nepozabne mojstrovine kakršna je "Misplaced Childhood" se še celo takim vrhunskim skupinam kot so Marillion zgodijo le enkrat v njihovi karieri. Album za skupino ni pomenil le artističnega vrhunca temveč tudi komercialni in s tem posredno tudi vrhunec njihove kariere ter album katerega bodo različne generacije poslušalcev še dolgo pomnile z različnimi občutji ob njegovem poslušanju. Za nekatere je to album, ki je najbolj znan po dveh največjih hitih skupine: "Kayleigh" in (v nekoliko manjši meri) "Lavender". Obe deli naj bi po besedah članov skupine nastali po čudnem naključju oziroma "po nesreči". Za druge je to album, ki je ponovno obudil tedaj že mrtvo idejo konceptualnega albuma in s tem v 80-ih ponovno obudil zanimanje za progresivni rock. Za tretje pa je to preprosto ena izmed najveličastnejših stvaritev v zgodovini rock glasbe, ki je skupino dokončno uvrstila med nesmrtne ter jih potisnila ob bok največjih skupin progresivnega rocka vseh časov. Članom skupine se seveda ni niti sanjalo, da bodo doživeli tako velik uspeh in to s svojim prvim konceptualnim albumom, nečim s čimer si je tedaj upalo eksperimentirati le malo skupin, še celo v njihovem žanru.
Čeprav sta že njihova prejšnja albuma vsebovala številne kali koncepta pa je to njihov prvi uradni konceptualni album. Fish se tokrat ubada s konceptom svojega prehitro pozabljenega in nekoliko tudi zavoženega otroštva, kar je povzročila predvsem nenadna slava rock zvezde skupaj z vsemi svojimi negativnimi posledicami kot so osamljenost, odtujenost, izgubljena ljubezen ter zloraba raznih substanc. Temu sledi njegovo neizbežno hrepenenje po izgubljeni otroški nedolžnosti. Ta pozabljeni občutek pa mu na koncu, ko je v največji stiski, uspe ponovno obuditi znotraj sebe. Predvsem preko lepih spominov: o prvi ljubezni, otroških igrah s prijatelji in podobnimi spomini ter tako ujeti "mavrico" in ponovno osmisliti svoje življenje. To naj bi se, po njegovih besedah resnično zgodilo, potem ko je nekega dne po predolgih popivanjih (in še vsem mogočim) napol mrtev od težkih misli in alkohola obležal v kopalni kadi in začel na veliko razmišljati o svojem dotedanjem življenju (od tod je tudi dobil svoj vzdevek – ker je v kadi rad bral knjige), ki je bilo v tistem trenutku tipično življenje nekoliko "pregorelega" rock zvezdnika. Nakar je na koncu dobil odličen koncept za novi album Marillion, ki kljub večinoma izredno osebnim besedilom slehernemu poslušalcu omogoči, da se na lasten način poistoveti s posameznimi deli na njem. Da gre za konceptualni album je razvidno tudi z naslovnice (še ena mojstrovina Marka Wilkinsona, kjer vidimo "glavnega junaka" kot otroka v oficirski uniformi ki drži lastovko, medtem ko dvorni norček že kuka skozi okno njegove prihodnosti) kot tudi s tem da se posamezne skladbe prelivajo neposredno druga v drugo in med njimi ni presledkov. Za produkcijo pa sploh ni treba poudarjati, da je tradicionalno ubijalska in z aktualno ponovno dvojno izdajo albuma iz leta 1998 še posebno navdušuje
V album nas vpelje tradicionalno napet uvod s "Pseudo Silk Kimono", ki je baziran na atmosferičnih klaviaturah in dramatično melanholičnem Fishevem vokalu ter zveni kot dramatični poskus priklica njegovih pozabljenih spominov. Temu sledi največji hit v zgodovini skupine "Kayleigh". V osnovi je to izjemno subtilna power balada, kjer se Fish spominja svoje prve ljubezni pa tudi vseh nesrečnih zvez, ki so temu sledile. Z nepozabnim uvodnim Rotheryevim rifom in klaviaturami, številnimi melodičnimi refreni, Fishevim romantičnim vokalom ter vrsto izvrstnih kitarskih solaž gre za odlično stvaritev, tako v tehničnem kot emocionalnem pogledu, ki si je povsem upravičeno prislužila status uspešnice. To je skladba katero pozna tudi veliko ljudi, ki sicer sploh nima pojma o glasbi Marillion ali progresivnemu rocku nasploh, kar pomeni, da gre za njihovo daleč najbolj znano delo. Ponavadi so hiti za prog rockovsko skupino dvorezen meč saj velikokrat škodijo njihovemu renomeju, a "Kayleigh" je povsem druga zgodba saj več kot uspešno združuje tako komercialni kot progresivni dovtip skupine. Neposredno sledi "Lavender", še ena odlična power balada, ki je bila prav tako hit. Po nostalgičnem uvodu na klavirju se prelije v romantično sekcijo z odličnim refrenom. Kljub preprosti strukturi je to še eno čudovito delo skupine, ki bo prestalo vse izzive časa in katerega poslušalec že po prvem poslušanju zlepa ne pozabi. Stvari se nekoliko zapletejo z "Bitter Suite", suito ki je razdeljena v tri sekcije. Tu se Marillion nekoliko bolj vrnejo na svoja domača prog rockovska tla saj gre za dramatično, kompleksno in visoko napeto kompozicijo. Prvi del imenovan "Brief Encounter" vsebuje v uvodu Fishevo naracijo, kjer opisuje sebe kot "obskurnega škotskega poeta" nakar nastopi prehod, kjer nastopijo intenzivne klaviature in kitarske solaže. Skladba je ves čas intenzivna, polna časovnih prehodov, subtilnih solaž na kitari, vsebuje pa tudi melanholični, a zmagoslavni refren, kjer se ponovi glavni motiv z "Lavender". V delu "Lost Weekend" nastopi izjemno melanholično vzdušje, ki vrhunec doseže v zadnjem delu "Blue Angel". Suita se nato neposredno prelije v odlični "Heart Of Lothian", še eno mojstrovino, ki je izšla kot single. Ta ima izjemen uvod in zmagoslaven refren, ko skladno zažvrgoli ultramelodična Rotheryeva solaža s Kellyevimi klaviaturami. V srednjem delu "Wide Boy" pa navdušuje Fish s svojim izjemno energičnim petjem. Delo je polno melodičnih in subtilnih prehodov ob obilici prvovrstnih solaž ter Fishevega odličnega ter duhovitega petja ob vselej raznovrstni ritem liniji Tewavas-Mosley. V besedilu Fish opisuje svoje otroške vragolije. Glavni refren se ob subtilni solaži še večkrat ponovi v drugem delu imenovanem "Curtain Call". Nakar sledi frenetični in ultra dramatični, skoraj klavstrofobični "Waterhole (Expresso Bongo)", ko dobi poslušalec občutek da se je znašel v nekakšnem razburkanem vodnem vrtiljaku. Ob zloveščih rifih, srhljivem in razpenjenim Fishevim vokalom ter hitrimi in udarnimi ritmičnimi prehodi ob katerih atmosfero poglablja predvsem dramatičen motiv na klaviaturah bo redko kateri poslušalec ohranil mirno kri. Skladba se nenadoma prelevi v razposajeni "Lords Of The Backstage", kjer Fish v besedilu slikovito opisuje svoje dogodivščine za odrom. Vse to z izjemnim občutkom za tragedijo in številne frustracije, ki jih je tedaj pogosto doživljal. Ritem je enostaven kot tudi refren in osnovni motiv. Ta skladba služi zgolj kot priprava na enega izmed vrhuncev albuma. To je veličastna epska suita "Blind Curve", razdeljena v kar pet sekcij, s čimer je najdaljše delo na albumu. Skladba sodi med Fishove najboljše vokalne trenutke v karieri. V uvodnem, visoko ambientalnem delu "Vocal Under a Bloodlight", si v besedilu želi "duševnega miru". Nakar se po prehodu v delu "Passing Strangers" sprašuje o smislu svoje dotedanje poti, saj še nikoli ni bil "tako na dnu". Zatem v delu "Mylo" nastopi vrhunska Rotheryeva solaža, ki spada med najboljše na albumu. Ko pa nastopi še tercetna in nostalgična harmonija na kitari, kateri se pridruži še Fishev dramatični vokal, skladba doseže vrhunec. V sekciji "Perimeter Walk" se izmenjuje Fishev melanholični vokal z genialnimi inštrumentalnimi pasažami, ki ustvarjajo izjemno melanholično, skoraj tragično vzdušje. Dramatika se stopnjuje do svojega vrhunca. Ko Fishov vokal v danem trenutku zveni popolnoma skrušeno in ko čuti, da je prišel na "konec svoje poti", nenadoma sledi popoln preobrat, ko v sebi znova začuti otroka ("I can sense a child"). Ko nastopi zadnji del suite "Threshold" se že zaveda, da je na pragu notranje spremembe. To se čuti predvsem preko njegove nekoliko bolj optimistično obarvane barve glasu, nekoliko svetlejšimi inštrumentalnimi pasažami ter ponovitvi glavnega motiva s "Heart Of Lothian". To vzdušje vrhunec doseže na nepozabnem "Childhood's End", še enem izmed vrhuncev albuma in hkrati po mojem mnenju enem najboljših del skupine, saj je na njem pokazala, kako je samo v nekaj letih dosegla izjemno stopnjo zrelosti. Ob subtilnem rifu in izjemnih ambientalnih pasažah na klaviaturah, katerim se pridruži izjemno nostalgični Fishev vokal, poslušalca v trenutku ponese v "deveta nebesa". Še zlasti prvovrsten je nepozabni prehod ter verz, kjer se Fish zave, da otroštvo v njem ne bo nikoli minilo in da je odkril odgovor na svoje glavno življenjsko vprašanje in ve da mora nadaljevati svojo lastno pot. S tem pa je posledično sledila tudi Fisheva opazna sprememba v osebnem življenju, saj se je tedaj začel vse bolj zavedati nezdravih posledic življenja "rock zvezde". Nepozabni Fishev verz, da "otroštva ni nikdar konec" pa je sploh legendaren in sodi med najboljše v zgodovini skupine. To je zame tudi vrhunec celotnega albuma in njegovo končno razodetje, ko je glavni lik (Fish) naredil pozitiven premik v svojem življenju in ugotovil da so v njegovem življenju tudi druge poti in ob tem na novo odkril otroško igrivost in nedolžnost. No, za konec je tu še odlična stvaritev imenovana "White Feather", ki zmagoslavno potrjuje akterjevo osebno zmago. Z umirjenim in prefinjenim ritmom, kateremu sledi izjemno lep in romantičen refren, ki vsebuje skandirajoče spremljevalne vokale, je to nadvse primerna skladba za zaključek te konceptualne mojstrovine.
Drugi disk ponovne izdaje iz leta 1998 je poln raznovrstnih poslastic za vse prave ljubitelje skupine. "Lady Nina" ki je izšla tudi kot single je pop rock skladba, ki je popolnoma netipična za skupino saj je grajena na programiranih bobnih in "novo valovsko" zvenečimi klaviaturami. Kot ljubitelj kompleksnejše strani skupine menim, da je to za njihov siceršnji renome precej povprečno delo, ki zaradi velike vsebnosti prej naštetih pop smernic ni ravno med mojim najljubšimi. So pa zato Rotheryeve solaže kot ponavadi odlične kot seveda tudi Fishev vokal, medtem ko Kellyevi elektronski sinthesizerji ter sprogramirani bobni pač zvenijo nekoliko preveč elektronsko oz. "novo valovsko". "Freaks" je še eno manj znano in manj zanimivo delo skupine, ki je izšlo na drugi strani singla. Je pa pomembno predvsem zato, ker je po njem dobil ime kljub ljubiteljev skupine, ki so sebe imenovali "freaks". Skladba ima popolnoma enostaven motiv in precej monoton ritem. Pred popolno povprečnostjo jo rešuje zgolj kot ponavadi izvrsten vokal, kitara in klaviature. Na disku je tudi alternativna verzija "Kayleigh", ki ima mnogo počasnejši ritem ter enostavnejšo strukturo, saj je notri odrezanih kar nekaj kitarskih sekcij. Tu je še posebna verzija "Lavender" imenovana "Lavender Blue", ki ima nekoliko spremenjeno besedilo. Pa razširjena različica odlične "Heart Of Lothian". Vse tri posebne verzije so obvezne za vse ljubitelje skupine. Ostala dela na disku so prej še nikoli objavljene verzije večine skladb z albuma. Poslušalcu ponujajo tako rekoč alternativno verzijo celotnega albuma! Med njimi je zanimivo opaziti zlasti to, da je namesto suite "Blind Curve" tu nabor skladb kot so "Blue Angel", "Misplaced Rendezvous" in "Passing Strangers", kar pomeni da suita še ni bila dokončno oblikovana in se tu nahaja še v posameznih delih.
S to fantastično mojstrovino, ki bo živela za vse čase, so Marillion dozoreli tako v artističnem smislu kot po moči ekspresije ter ustvarili enega izmed mejnikov progresivnega rocka. S tem so se v svoji karieri tudi najbližje približali popolnosti. Hkrati pa so preko izjemnega uspeha hit singlov in albuma kot celote posredno ponovno uspeli povečati zanimanje za progresivni rock, ki je v 80-ih večinoma preživljal težke čase. S tem albumom pa je njegov novi podžanr (neo prog rock) tedaj doživljal svoj razcvet in z "Misplaced Childhood" tudi dosegel svoj vrhunec in končno dokazal, da se najboljša dela progresivnega rocka niso delala samo v 70-ih. "Misplaced Childhood" je definitivni album Marillion, katerega bi moral imeti vsak resen zbiratelj rock glasbe in album, ki sodi v sleherno gospodinjstvo. Vsi tisti, ki čutite da življenje težko pritiska na vas ali se počutite prezgodaj ostarele ter ob tem morebiti svoje dneve preživljate v kaki dolgočasni službi, recimo v birokraciji, doma pa morate prenašati še tečno ženo z navijalkami v laseh in roza pudljem ter kup razvajenih otrok, si vsaj enkrat zavrtite ta album, da ob njem podoživete Fishevo zgodbo in si zapomnite, da otroštva ni nikdar konec.

na vrh