Serious Black ni parodija na Harrryja Potterja. Gre za novo melodično metal zasedbo, ali recimo kar power metalsko zasedbo, ki je nadvse uspešno shodila v lanskem letu. V formaciji ustanoviteljev skupine se pojavljata celo imeni Roland Grapow (Msterplan, ex-Helloween) in Tomen Stauch (ex-Blind Guardian), ki pa sta kasneje iz drugih razlogov odpovedala permanentnemu članstvu.
Serious Black so, dne 16.01.2015 izdali svoj studijski prvenec z naslovom "As Daylight Breaks", ki je izšel pri dolgoživi nemški založbi AFM Records. Ta je bil zelo dobro sprejet, skupina pa se je v vlogi predskupine odpravila na dve evropski koncertni turneji. Sprva so pozimi leta 2015 ogrevali občinstvo pred švedskimi powermetal praporščaki HammerFall, novembra istega leta pa še pred Gamma Ray, dolgoživimi hamburškimi powermetalci, ki jih vodi oče evropskega metala Kai Hansen.
Očitno sta bili obe koncertni epopeji nadvse uspešni in skupini je to odprlo vrata celo do prve headlinerske turneje, na kateri pa bodo v prvi vrsti promovirali novi studijski album »Mirrorworld«, o katerem bo tekla beseda v naslednjih vrsticah tega prispevka.
»Mirrorworld« ponuja osem novih skladb (plus instrumentalni uvod), ki skušajo evocirati bombastiko in pompoznost melodične očarljivosti prvenca. In v tem fantom pretežno zelo dobro uspeva udejanjati svojo glasbeno vizijo tudi z novim albumom. Po intru udarijo Serious Black z dvema hiperpulzirajočima razbijača As Long As I Am Alive in Castor Skies. Dve resnično izvrstni skladbi, ki takoj vzbujata asociacije na zasedbe Masterplan, Helloween (iz boljših dni), Gamma Ray. Urban Breed, imenitni švedski pevec, ki je pred priključitvijo k Serious Black pel za Bloodbound, pristopi do uvodne As Long As I Am Alive ob občutni navdahnjenosti nad likom Ronnie Jamesa Dia. Tega v nadaljevanju albuma ne gre več občutiti. Komad izvrstno funkcionira kot kompozicija na mestu otvoritve albuma in kot uvodni katalizator, ki gradi atmosfero! Krešendo samega razpoloženjsmkkega stanja leži v refrenskem napevu. Še kanček bolj melodično nalezljiva pa je sledeča Castor Skies z enim najbolj posrečenih power metalskih refrenov, ki so nastali nasploh na sceni v zadnjih nekaj letih. Zato upravičeno evocira zlate čase power metala iz druge polovice devetdesetih oziroma v prvi letih novega milenija.
V nadaljevanju se album umiri. Udarni uvod nasledita srednje hitri Heartbroken Soul in za njo Dying Hearts. V obeh polagajo Serious Black glavnino pozornosti na gradnjo atmosfere, vendar je očitno da jim godijo hitrejši ritmi. Tudi Urban Breed prilagodi petje in se zažene v srednjo intonacijo, tudi v nižje sfere. Če zlasti Heartbroken Soul večinoma dolgočasi, je opazno, da skušajo Serious Black v Dying Hearts izvleči podoben atmosferični učinek, kot ga Masterplan skladba Enlightern Me, vendar z mnogo manjšim iztržkom. Kakorkoli, dostojen refren, a ne zapusti posebnega pečata. You're Not Alone vrne na album hitrejše ritme. Klišejski riff in generični razvoj skladbe, pa uspešno razgibajo podivjane kitarske solaže Dominka Sebastiana in Boba Katsionisa. Navkljub prepisovanju, bodo powermetalski butnglavci ostali v vsem potešeni.
No srednji, to je dolgočasnejši del albuma, učinkovito »pregrizne« naslovna skladba v nadaljevanju, kjer uspevajo Serious Black uspešno utelesiti mračno atmosfero in vnesti pompozni dotik. Tu vokalni domet izvrstnega Urbana Breeda učinkovito izkorišča širok vokalni rang in avtoritativno moč podajanja visoko melodičnega pristopa. Skladba velja sama po sebi za enega vrhuncev albuma. Srednje hitra razkošna pomp himna. Žal v nadaljevanju album »zaduši« nekoliko patetična State of My Despair z novo dozo klišejstva. K sreči potegne album k višku zaključna The Unborn Never Die, ki v marsičem atmosferično evocira energijo naslovne skladbe in sklene album na zahtevano energetsko udarni in mračno pompozni ravni. Grabežljivo melodično pompozno nalezljivo! V dovoljšni, a ne popolni meri.
Čeprav je »Mirrrorworld« v večjem delu zadržal veliko kakovost skladanja in komponiranja, je čutiti, da je prehitro nasledil studijski prvenec, ki je naphan z pompozno himničnostjo in zategadelj bolj prepričljiv izdelek. Razen izstopajočih štirih točk albuma, ostale skladbe ne uspevajo razbijati klišejev dovolj učinkovito, prav tako pa idejne rešitve komponiranja to pot niso tako močne, kot je to veljalo za studijski prvenec. Pa vseeno. Povsem lep in kakovosten, visoko melodično nalezljiv, powermetaski album.
Serious Black - Castor Skies (uradni video):
na vrh