Marillion: Mirrors

"Mirrors" je druga koncertna inštalacija dveh koncertnih izdaj, posnetih med tradicionalno konvencijo skupine, ki se je zgodila poleti 2005 in katero so Marillion izdali istočasno kot drug koncertni album, ki se imenuje "Smoke". Ta koncertni album je lepa nagrada za vse zveste fane skupine, predvsem pa za vse udeležence omenjene prireditve. Medtem, ko "Smoke" zajema bolj energične izvedbe nekaterih bolj in man znanih del iz njihove preteklosti, je "Mirrors", ki je izšla na dveh CD-jih, nabor večinoma počasnejših in bolj melanholičnih del, med katerimi prevladujejo predvsem balade pa tudi akustične verzije tako nekaterih manj kot bolj priljubljenih del. Kot na "Smoke" tudi tokrat preseneča izbor pa tudi izvedba večine del, med katera spadajo tudi manj znana dela skupine kot sta denimo na studijskih albumih nikoli izdani deli "A Collection" ter "Faith". Preseneča tudi obširen izbor del z "Radiaton" (1998) in "Marillion.com" (1999), ki veljata za njihova manj profilirana in med večino ljubiteljev dokaj prezrta albuma. Na albumu se čuti, da je skupina vse skupaj izvedla in posnela predvsem za lastno zabavo ter predvsem na velik užitek in zadoščenje tiste peščice srečnežev, ki so se zbrali ob dvodnevni konvenciji skupine.

Tako si Marillion za izbran krog privoščijo obdelavo tako njihovih bolj priljubljenih del kot tudi tistih, ki jih ponavadi skoraj nikoli ne izvajajo v živo. Nekatere med njimi niso še nikoli prej izvedli v živo in jih najbrž tudi v prihodnosti ne bodo nikoli več izvedli. Nobeno presenečenje je, da se Marillion dobro znajdejo v akustičnih vodah saj jim tovrstne izvedbe nekaterih del že dolgo niso tuje. Zlasti Hogarthov vokal je bil vedno ustvarjen za emocionalne baladeske, medtem ko se tako Rothery kot Kelly že od nekdaj dobro znajdeta tudi brez elektrifikacije. Zlasti Kelly je bil od nekdaj mojster ambientalnih zaves na klaviaturah. Morda se ponekod čuti praznina na ritem sekciji saj se Trewavas in Mosley na prvem ploščku ravno ne pretegneta, vendar gre pač, kot že omenjeno, za koncertni posnetek posebne vrste. Nekaj interpretacij, zlasti tistih v osnovi energičnih del, je zanimiva, medtem ko se nekatere zelo malo razlikujejo od svojih studijskih verzij.

Otvoritveni "Born To Run" (Radiation, 1998) je že v osnovi idealna baladeska, s skupino neznačilnimi bluesy elementi na hammondkah in akustični kitari, ki se zelo malo razlikuje od studijskega originala. Prvo veliko presenečenje je izbor balade "A Collection", ki je sicer bonus skladba z albuma"Holidays In Eden" (1991) in katere verjetno ne bodo nikoli več izvedli v živo. Na "Now She'll Never Know" (Radiation, 1998) igra akustično kitaro kar basist Trewavas, ki se dobro odreže in v kombinaciji s Hogarthivim vokalom tvori izredno emocionalno izvedbo tega priljubljenega dela. Zanimiva je tudi akustična in skrajšana izvedba "The Space…" (Seasons End, 1989), ki je sicer v izvirniku ena njihovih najbolj dramatičnih in epskih stvaritev, tu v akustični različici pa zveni kot navadna, sicer nekoliko bolj jazzovska elegija. Še bolj je zanimiva akustična verzija "Brave" (Brave, 1994) z ambientalnimi soundscapi v uvodu ter nekaterimi keltskimi zvoki v ozadju. Še eno veliko presenečenje je izvedba "Faith", uradno nikoli izdanega dela iz obdobja "Afraid Of Sunlight" (1995). Lahko rečem, da gre za zelo dobro in pozabljeno stvaritev za katero je škoda, da nikoli ni izšla na kaki uradni izdaji. "One Fine Day" (This Strange Engine, 1997) je že v osnovi idealna skladba za akustično izvedbo in zato izpade kot ena najbolj navdušujočih izvedb na tem albumu, čeprav je zelo podobna svoji originalni različici. Odlični Kellyevi orkestralni aranžmaji na klaviaturah, izjemen Hogarthov vokal ter mojstrske Rotheryeve kitarske solaže so glavna odlike te, lahko rečem, klasike skupine. Tudi Trewavas in Mosley sta tu nekoliko bolj dejavna. Prvi CD zaključi že po naravi izjemno emocionalni "House" (Marillion.com, 1999), ki je še eden od vrhuncev tega koncertnega posnetka ter prav tako ne odstopa od svoje studijske verzije, ki velja za eno najboljših del, kar so jih Marillion ustvarili v zadnjih desetih letih.

Drugi plošček odpre še eno delo z "Marillion.com" (1999), "Enlightened", ki je izvedeno nekoliko energičnejše od ostalih koncertnih izvedb, saj tokrat Rothery naposled ponekod le vzame v roke tudi električno kitaro. Za to delo, katero so v živo izvajali precej pogosto, Steve pove, da je bilo ustvarjeno po prijetnih uricah v brazilskem Sao Paulou. Električno obarvana je tudi večina ostalih del na drugem CD-ju. Sledi klasika "Estonia" (This Strange Engine, 1997), katerega Hogarth posveti dvema prijateljema skupine, ki sta jih predčasno zapustila (in sta imela, res nenavadno, isto ime – Tom Vance). Tudi ta izvedba je navdušujoča, čeprav se precej zvesto držijo njene studijske verzije. Le s to razliko, da si v drugem delu privoščijo zanimiv, skoraj baročen vložek na klaviaturah. "After Me" (Seasons End, 1989) je še eno manjše presenečenje, katerega ni ravno pogosto zaslediti na njihovem koncertnem repertoarju in katerega izvedba bo navdušila vse prave ljubitelje skupine. Sledita še dva daljša epa; "When I Meet God" (Anoraknophobia, 2001) je odlično izveden, a se zvesto drži studijske verzije, medtem ko "A Few Words From The Dead" (Radiation, 1998) vsebuje nekaj več variacije saj ga odpre krajša naracija ter obširni elektronski zvoki na klaviaturah. Steve si privošči tudi nekaj načrtnih sprememb besedila in med besedami se znajde tudi v "razvitem" svetu prepovedana beseda Al-Quaida. Akustična izvedba "Made Again" (Brave, 1994) ob katerem aktivno sodeluje tudi publika zaključi koncert v izjemno prijetnem in domačem vzdušju, ki Marillion znova potrdi kot mojstre dobrega koncertnega vzdušja, ki za svoje privržence vedno iztisnejo maksimum.

Tako kot "Smoke" je tudi "Mirrors" v prvi vrsti namenjen vsem pravim ljubiteljem skupine, ki cenijo vsako koncertno izdajo te legendarne skupine. Izdaja bo navdušila predvsem tiste, katerih ne moti pretirana doza balad, akustičnih verzij večine del in odsotnost nekaterih bolj znanih del. Mene osebno kljub veliki meri balad prav navdušuje, da so spet izbrali nek drugačen pristop k izvedbi svojih del, katere ponavadi v živo izvedejo celo boljše kot v studiu. Vsem tistim, ki Marillion šele odkrivajo pa ta koncertni posnetek odsvetujem, ker zaradi pomanjkanja izvedb številnih klasik in nekaterih drugačnih pristopov k izvedbi nekaterih del ni verodostojen prikaz njihove prave podobe. Kdor v svoji zbirki že poseduje "Smoke" pa brez "Mirrors" nikakor ne sme ostati.