KONČNO...je luč sveta ugledal dolgo pričakovani live album enega najboljših svetovnih live bendov. Seveda je govora o legendarnih britancih, Def Leppard. Glede na to, da sem dolgoletni fen Leppardov, bo tale recenzija seveda precej fenovska, pa nič zato. Po vseh obiskanih koncertih in kupljenih albumih bom vsekakor poizkusil biti objektivno kritičen.
Po več kot 30 letih kariere, po dveh tragedijah in nešteto preigranih koncertih, so se fantje končno "opogumili" in izdali koncertni album, ki so ga naslovili Mirrorball (Live & More).
Mirrorball je posnet na različnih koncertih na turneji Songs From The Sparkle Lounge, v letih 2008 in 2009. Čeprav vsebuje posnetke z različnih koncertov, album deluje kot prepričljiva celota, kot en koncert, kar je seveda tudi eden od namenov live albumov.
Za začetek več kot prepričljivo nažge Rock! Rock! (Till You Drop). Prijetno me je presenetilo precej dobro stanje Joejevega vokala. Leta ne prizanašajo prav nikomur in Elliott si zasluži vse pohvale. Zadnja leta je očitno "delal" na vokalu, saj ni več slišati tako zategnjen kot še pred nekaj leti. Še vedno se namreč zna zadreti kot se spodobi! Nekaj pomoči s strani kakšnega eho efekta sem in tja pa mu zagotovo ne gre zameriti. Sledi komad Rocket. Pred nekaj turnejami so fantje špilali nekaj daljšo verzijo, vendar je tudi tale precej dobra in dobro služi kot napovednik naslednjemu komadu, Animal, ki predstavlja enega največjih hitov kariere. V nadaljevanju potem najdemo še večje, manjše, starejše ali novejše hite, ki predstavljajo celoten prerez kariere.
Res je, da bi določene komade (Make Love Like A Man, Nine Lives in Rock On) z lahkoto pogrešal, namesto njih pa vtaknil komad Gods Of War (ki ga na žalost na tej turneji sploh niso igrali). Nič tudi ne bi imel proti, če bi slišal še zadnji veliki hit na Otoku - When Love & Hate Collide ali na primer Billy's Got A Gun s Pyromanie, toda to so pač utopične fenovske želje.
Moram se dotakniti tudi igranja Viviana Campbella. Po 20 letih še vedno mislim, da v glasbenem smislu enostavno ne sodi v ta bend. Že mogoče, da je bil pri Diotu izvrsten kitarist, pri Leppardih to zagotovo ni. Pravega riffinga z njegove strani ne ne čutim, niti ne slišim prav pogosto. Žal. Najti je redke trenutke, ko ga zaslišim tako kot je treba, vendar ni prepričljiv. Daje občutek, kot bi igral z zategnjeno ročno zavoro, zvok njegove kitare pa je zadušen. Kot da bi se bend bal zveneti bolj rockersko.
Kot velik fen bi si morda želel drugačnega izbora komadov, vendar razumem in sprejemam njihovo odločitev, da objavijo koncertni nabor svojih največjih hitov. Vseeno me fantje proti koncu albuma prijetno presenetijo, saj so dodali dva bonus komada, Action in Bad Actress. In glej ga zlomka! Oba komada sta s klubskega špila v Londonu (6.maj 2008), kjer so fantje predstavili album Songs From The Sparkle Lounge in kjer sem tudi bil. Tako se mi je izpolnila velika življenjska želja, da bend, ki ga imam rad, uradno izda vsaj en komad s koncerta, na katerem sem bil tudi fizično prisoten.
Prav na koncu drugega ploščka se nahajajo trije popolnoma novi studijski komadi: Undefeated, Kings Of The World in It's All About Believin'. Undefeated je tipični Leppard rocker, malce spominja na Pour Some Sugar On Me. Vsekakor ni slabo, se pa po drugi strani vsaj meni ne zdi nič posebnega. Komad Kings Of The World so Def Leppard na Queen način. Veliko svojih fenov so s tem komadom nekoliko razkurili, saj jim očitajo, da so izgubili svojo identiteto in preveč spominjajo na Queen. Če vemo, kako velik fen Queenov je avtor komada Rick Savage, se zdi zelo samoumevno, da je napisal nadgradnjo komada Love z zadnjega studijskega albuma. Osebno nimam prav nobenega problema s tem, komad se sliši zelo uredu, vsekakor se mi zdi boljši kot Undefeated. Kaj pa reči o komadu It's All About Believin'? Zadošča ena beseda: IZVRSTNO.
Na DVDju se nahaja 50 minutni dokumentarec o turneji. Kup zanimivih in zabavnih posnetkov iz zakulisja Sparkle Lounge turneje, pa tudi nekaj live posnetkov s festivala Download iz leta 2009, kjer so bili fantje headlinerji.
Gledano kot celota je tale digipak paketek (2xCD+1DVD) zelo vreden svojega denarja in nakupa. Zelo razveseli novica, da so poskrbeli tudi za vinilne manijake, saj so vinilne izdaje pri Leppardih prej izjema kot pravilo. Zadnji vinilni album so na primer izdali davnega leta 1996 (Slang). Frontiers Records (novi distributer Def Leppardov v EU-ju) je 1. julija na veliko veselje dolgoletnih oboževalcev izdal tudi kar trojno vinilno izdajo tega albuma.
na vrh