Camel: Mirage

Ko so Camel leta 1974 izdali "Mirage", svojo drugo ploščo, ki ima danes kulten status med ljubitelji progresivnega rocka, so bili med drugim predmet kontroverznosti, zlasti pri svoji založbi za ameriški trg. Ah, spet ti američani! Takrat jih je namreč zmotila naslovnica plošče na kateri je znak za cigarete Camel, torej giganta ameriške tobačne industrije. Zato je morala skupina celo zamenjati naslovnico za ameriški trg, nekateri preprodajalci tobaka pa so se tako na koncertih in za njihovim hrbtom tudi okoristili. A, namen Camel seveda ni bil delati reklamo cigaretam, prej opozarjati na škodljivost kajenja, pač pa so s tem dobili odlično naslovnico in logo za svojo drugo ploščo, ki je, lahko že kar brez ovinkov povem, še ena mojstrovina tako kot njihov prvi album iz leta 1973. Ta je bil kljub glasbeni briljantnosti komercialen neuspeh in zato je skupina zamenjala založbo MCA Records za Decca Records.

Na "Mirage" so Camel postali še nekoliko bolj prefinjeni, v svojo glasbo so začeli dajati tudi flavto oz. še več elementov folk rocka, predvsem pa simfonike. S tem so sicer izgubili nekaj jazz elementov, ki so prevladovali na prejšnjem albumu, so se pa tako tudi bolj preusmerili v simfoniko oz. simfonični prog. Tako skladbe zvenijo drugačno kot na prvencu, Camel so šli še korak naprej. Tudi glede vokalov so tokrat rešili problem stalnega vokalnega izmenjavanja med člani in tokrat vse vokale, tam kjer so, odpoje kitarist Andy Latimer. "Mirage" jim je končno prinesla tudi nekaj več pozornosti ljubiteljev progresivnega rocka in danes sodi med klasike tega žanra.

"Freefall", ki odpre ploščo z uvodom "vetra" na Bardensovem VCS3 sinthesizerju, kar poka od energije in ima že skoraj plesni (a hkrati tudi jazz fusion!) ritem, ko poslušalec ne more več biti na mestu in ga kar prime, da bi ob tem zaplesal. Krasi jo tudi Latimerjev vselej spevni, pozitivistični in melodični vokal. Besedilo samo sicer ni prav nič posebnega kar se tega tiče, nima recimo nobene intelektualne globine (kar je za Camel sicer značilno, zdi se mi da so njihova globlja besedila prišla šele kasneje, v kasnejših letih), a tudi to je neka svojevrstna osvežitev glede na kopico "intelektualnih" skupin v njihovem žanru. Pove zgolj to, da so Camel vedno dali dosti več na samo glasbo kot na poezijo.

Sledi "Supertwister", čudovit instrumental, kjer lahko slišimo tudi Latimerjevo flavto in njegovo spretnost obvladovanja tega inštrumenta katerega je začel uporabljati ravno na tej plošči. Ima zelo lep, ezoteričen ambient. Ritem je spet skoraj jazz fusion. Na koncu skladbe lahko slišimo tudi poseben efekt, ko nekdo odpre piksno in si natoči pijačo.

Najbolj mistična skladba na albumu je prav gotovo ep "Nimrodel/The Procession/White Rider", ki je inspiriran po delu iz Tolkienove trilogije Gospodar prstanov. Govori o slovesnem prihodu oz. vrnitvi dobrega in modrega čarovnika Gandalfa, katerega ni treba posebej predstavljati vsem "posvečenim". Camel nikoli niso skrivali svojega navdušenja nad klasikami moderne književnosti in ta skladba je zgolj prva izmed številnih, ki so bile navdihnjene s klasikami književnosti (kot sem že omenil, čeprav po moje člani skupine niso bili klasični prog intelektualci ala Genesis in Yes so vseeno zelo radi brali). Ko nastopi del "White Rider" z Bardensovim melotronom in famoznim Latimerjevim verzom "once he was a grey…this time wearing white" me vedno prevevajo spomini na omenjeno knjigo in film. Temu sledi hiter ritem Ferguson-Ward, supersonične Latimerjeve solaže in Bardensov moog sinthesizer. Fergusonov bas je ves čas lepo razločen, Ward pa je kot ponavadi odličen in sodi med najboljše bobnarje tega žanra.

Tretji instrumental na plošči je "Earthrise", ki se odpre z zvoki vetra (VCS3 sinth) . Je skladba srednjega tempa, ki vsebuje veliko prostora za posamezne inštrumente, torej skladba kakršne so Camel vedno radi delali. Sijajni aranžmaji v srednjem delu in skladna interkacija med ritmom dvojice Ward-Ferguson in Bardensovimi klaviaturami ob Latimerjevih vselej okusnih in melodičnih solažah na kitari so še en glasbeni material prve kategorije. "Earthrise" je prav gotovo najbolj fuzijska, jazzerska skladba na albumu in najbolj vleče vzporednice s prejšnjim albumom, čeprav je spet poglavje zase.

In že smo pri "Lady Fantasy", verjetno najbolj znani skladbi skupine sploh in hkrati tudi eni izmed njihovih najboljših brez katere si koncerta Camel ni mogoče zamisliti. Je zelo raznovrsten, melodičen ep, ki izžareva tako lepoto kot izredno energijo. Je skoraj 13-minutni ep, ki se odpre z uvodom na orglah. Temu sledi melodija na Latimerovi flavti. Ves čas se menjajo umirjeni in hitri deli. Nekatere Latimerjeve solaže so naravnost nadzvočne. Zatem v zadnjem delu sledi še sijajen metalski rif in ritem, kakršnega lahko danes velikokrat slišite recimo v glasbi Iron Maiden (mene v tem najbolj spominja na njihov "The Trooper") kar priča o raznovrstnosti skupine. Ta skladba je torej zaščitni znak skupine in merilo dobrega epa in ena najboljših in najlepših kompozicij progresivnega rocka.

Produkcija je ponovno fenomenalna, sploh pa s to ponovno izdajo, ki je hkrati z izboljšano produkcijo prinesla tudi nekaj bonus dobrot. Bonus skladbe so koncertne verzije nekaterih skladb posnetih med nastopom v londonskem Marquee Clubu 30. oktobra 1974. in posebna verzija "Lady Fantasy" (originalna verzija iz leta 1973, prej še nikoli izdana). Koncertne verzije "Supertwister", "Mystic Queen" in "Arubaluba" so vse odigrane v odlični izvedbi in se celo lahko kosajo z originalnimi verzijami.

"Mirage" je odlična plošča, še več mojstrovina in klasika progresivnega rocka. Če bi komu priporočil s katero ploščo naj začne poslušati Camel, bi mu verjetno priporočil prav "Mirage". Je po mojem tista najbolj "kamelja" od vseh njihov plošč, tako po glasbenem stilu kot naslovnici, za katero pa samo ljubitelji in poznavalci skupine vejo, da pomeni vse kaj drugega kot reklamo za cigarete.