Leta so naredila svoje. Bora Đorđević kot pisec besedil in intelektualni vodja zasedbe je svoje radikalne poglede postavil v kot, nastrojene besede so preteklost, prosto pot je Bora to pot dal sentimentalnosti in izlivu čustev, tako je Riblja Čorba ustvarila album, poln umirjenih balad, a na drugi strani še vedno tudi hard rockerskih koračnic. Če je še nekaj let nazaj naslovnico albuma Ovdje (2006) "krasila" roka z dvignjenimi tremi prsti, je morda Bora dokončno spoznal, da lahko skupina ustvarja glasbo tudi brez radikalnih socialnih in političnih tem, ki so nemalokrat razdvojila ne samo javnost, pač pa so segle celo do najvišjih političnih instanc. Verjeli ali ne, album "Minut sa njom" je prvi album po letu 1981 oziroma izdaji "Pokvarene mašte i prljavih strasti", ki se je omenjenih tem na široko ognil.
Otvoritvena "Radiću šta god hoču" z žmohtnimi kitarami varljivo nakaže na močan hard rockerski album, odlično vgraviran Džindžerjev solo v njej nehote spomni na hard rockersko šolo osemdesetih tipa Van Halen. Sledi streznitev in pritisk na pedalko z zavoro v obliki baladne "Gde li je ljubav", a tipično baladno zgradbo negira dinamičnejša struktura, tudi s srednjetrdimi kitarskimi prijemi, zato prvo klasično balado predstavlja pesem "Bože, koliko je volim". Šolska predstava sodelovanja klavirja in kitare, ki z odlično uigranostjo ustvarita zares impresivno balado. Sledi šus v obliki "Krilatih pegazov", agresivni kitari se v refrenu pridružijo klaviature in skreirajo malodane heavy-power metalsko vzdušje. Zagotovo eden najtrših komadov sploh v Čorbini obsežni zbirki. Peklensko-ljubezenski ritem se v takem tempu nadaljuje preko celotnega albuma, hard rockersko osnovane skladbe in nežnejši ritmi se menjavajo v skorajda pravilnem sosledju. Izmed slednjih zagotovo izstopata "Odlazim" in naslovna "Minut sa njom", obe zopet s pomembno vlogo klavirja v celostni zvočni podobi. Tu je še mogočna "Orfej", zaradi energičnih vokalnih vložkov in trohico težje kitarske prisotnosti pravzaprav "power" balada. Riblja Čorba se na albumu poslužuje tudi večglasnega petja, a ta efekt uporabljajo zgolj kot povdarjeno sporočilnost besedila, ne pa tudi kot dodaten zvočni efekt harmoničnega petja v stilu kakšnih melodičnih hard rockerjev. Prisotnost kitare pri Čorbi danes vse bolj zamenjujejo klaviature (klavir), korelativna je ugotovitev, da na jesen svojega delovanja zato strici bolj kot na udarnost pesmi svojo pozornost usmerjajo na grajenje njihovega ambienta.
Za besedila je kot vselej poskrbel Bora Đorđević, presenetljivo veliko koncentracijo čustvenih napevov in za Čorbo neznačilnih emocionalnih trenutkov s čutečim, razneženim Borinim vokalom lahko razumemo kot Borev epitaf svoji drugi (preminuli) ženi. Glasbeno plat sta večinsko ustvarila Bora in Miša, edina preostala originalna člana, drobtinico v obliki pesmi "Uspomene" na albumu je dobil tudi Džindžer Božinović, član Čorbe vse od sredine osemdesetih, ko je na mestu kitarista zamenjal Momčila Bajagića - Bajago.
V primerjavi z ne najbolj prepričljivim predhodnjikom "Ovde", ki se je sicer čisto solidno konsolidiral v dela Čorbe zadnjega desetletja, a je bil vse preveč izpostavljen vetru kopiranja svoje preteklosti, pomeni "Minut sa njom" korak naprej. Morda vsem starim oboževalcem zaradi njegove (glasbene) lahkotnosti in rahlemu odklonu od hard rocka na račun subtilnosti ne bo po godu, vendar je treba priznati, da je Riblji Čorbi uspel velik met: združiti težje ritme z "ženstvenimi", a ob tem ne preseči zgornje meje patetičnosti. Končno je torej Bora našel alternativo sebi lastnemu kazanju mišic. Pretiranega eksperimentiranja razumljivo ni bilo pričakovati, zato je zelo soliden album v domačih vodah za tako izkušeno, v idejah skrhano skupino toliko večji dosežek. Da ne bo pomote, famozna "Kost u grlu", "Mrtva priroda" ali kateri koli drug album prve polovice osemdesetih ostajajo nedosegljivi, vendar je Čorba z novim izdelkom dokazala, da zna tudi v novem tisočletju pošteno zalučati rokavico marsikateremu današnjemu visokoletečemu bandu.
na vrh