Jethro Tull: Minstrel In The Gallery

 Nebrzdani trubadurji progresivnega folk rocka so šli tokrat po ustvarjalni navdih v baročno obdobje elizabetinskega gledališča in ljudske folklore, kar je povsem ustrezalo uveljavljenemu imidžu njihovega genialnega poglavarja Iana Andersona, katerega se je do tedaj že dolgo držal sloves razposajenega trubadurja, ki zna s svojo flavto tako kot folklorni flavtist iz Hamelina, vselej začarati vse ljubitelje progresivnih oblik rocka in glasbene sladokusce nasploh. Kljub slabi izkušnji s snemanjem v tujini (glej recenzijo "A Passion Play", 1973) so jo tokrat mahnili v Monte Carlo, kjer so posneli nekakšnega logičnega naslednika prejšnjega albuma "Warchild" (1974), kjer so prvič v obsežnejši meri uporabili orkestralne aranžmaje. "Minstrel In The Gallery" pa je ne glede na to, v pristni Tull tradiciji, spet popolnoma drugačen album od svojega predhodnika saj ga odlikuje še večji delež orkestralnih aranžmajev izpod dirigentske palice Davida Palmerja, ki so postali tokrat še za spoznanje bolj prefinjeni. Znatno se je povečal tudi delež uporabe Ianove akustične kitare, ki posameznim delom in sekcijam daje keltski melos. To pa predstavlja skoraj nekakšen paradoks saj gre hkrati za njihov najbolj akustičen album in enega njihovih najtrših doslej na katerem so spet povrnili večino hard rockerskega zvoka zgodnjih let, ko so sodili med najtrše skupine tistega časa. Pomemben preobrat glede na razmeroma šegavega in lahkotnega predhodnika predstavlja tudi dosti resnejše in mračnejše vzdušje in struktura večine del, katere odlikuje nekaj najbolj nenavadnih besedil v Ianovi karieri, zlasti na veličastnem zaključnem epu "Baker St. Muse" s katerim so se za trenutek spet vrnili k dolgim progresivnim epom, ki so bili značilni za njihove pretekle mojstrovine.

Kot že omenjeno, Ian tokrat v dosti večji meri uporablja akustično kitaro vendar seveda nikoli ne pozabi na svoj primarni inštrument, se pravi flavto, na kateri spet demonstrira, kdo je najboljši flavtist med rockerji in obratno. Martin Barre je na kitari ponovno odličen in kot vedno – navidezno v "drugem planu", a ves čas odločen, kadar je treba "pognati motor" in demonstrirati prvovrstne hard rockerske pasaže in duhovit ter originalen rifing. John Evans je na klaviaturah kar nekako standarden, njegov veliki trenutek napoči na zaključnem super epu medtem, ko je ritem linija Hammond/Barlow gotovo ena najbolj dinamičnih in zabeljenih tistega časa. Na tej poziciji je kmalu po izidu albuma prišlo do pomembne spremembe te klasične zasedbe saj je prišlo do slovesa odličnega basista Jeffreya Hammonda-Hammonda, šaljivca prve kategorije, kateremu je tudi posvečena ponovna izdaja albuma. Nepozabni "mornar" (skoraj vedno je bil namreč oblečen v mornarsko srajco), kateremu so posvečene kar tri pesmi iz njihovega kataloga, je po svojem odhodu popolnoma opustil glasbeno udejstvovanje ter se v celoti posvetil slikarstvu.

Otvoritveni "Minstrel In The Gallery" je klasika, ki tudi danes navdušuje s svojo epsko in energično strukturo, polno duhovitih preobratov. Po otvoritvenem povabilu na ogled predstave nas Ianov vselej karizmatični vokal prek igranja akustične kitare in flavte uvede v epsko vzdušje. Sledijo odlične pasaže na Martinovi kitari in masivni zamahi Barriejevih bobnov, ki poslušalca prerešetajo s svojo intenzivnostjo. Vmes se ves čas lepo izmenjavajo mirnejše pasaže na akustični kitari in klaviaturah, ki prek odličnega refrena skrbijo za melodičnost. Po odličnih kitarskih pasažah sledi solaža na flavti in stopnjevanje, ki traja vse do epskega zaključka. Kljub temu, da gre za edino pravo klasiko na albuma pa še zdaleč ni edina mojstrovina, kajti najboljše pride na vrsto šele v nadaljevanju.

"Cold Wind To Valhalla" je odlična folk-prog rockovska stvaritev, ki ima zares mrzlo, prav ledeno vzdušje. Odpre se na akustični kitari, ki izvablja hladen in melanholični zvok. Ta še izdatno zaživi v kombinaciji s flavto ter odličnimi orkestralnimi aranžmaji, ki ustvarjajo mistično in skrivnostno keltsko vzdušje. Ian tu s svojim glasom pride kar nekajkrat precej visoko, čeprav ves čas dobro ve kje so meje njegovega razpona, ki je pač že od nekdaj podrejen karizmi in sočnosti. Odlični, energični prehodi, kjer navdušuje duhovita ritem linija, zlasti debela linija Hammondovega basa pa flavta in naoštrena kitara ves čas skrbijo za izjemno dinamiko te zelo dobre stvaritve . Barrejeva kitara ima tu ponekod skoraj violinski zvok in končna kitarska solaža je poslastica za vse njegove ljubitelje.

"Black Satin Dancer" je stvaritev mnogoterih vzdušij, čeprav večinoma prevladuje skrivnostno in celo rahlo mračno vzdušje. Ianove pasaže na flavti in dobra uporaba klavirja in orkestralnih aranžmajev v uvodu ustvarjajo pristno elizabetinsko vzdušje. Glockenspiel v ozadju ves čas ustvarja izjemno skrivnostnost. Sledi sanjska solaža na Martinovi kitari ter odlično stopnjevanje na masivno zveneči ritem liniji. Po mojstrski in duhoviti Ianovi solaži na flavti začne v drugem delu predvsem temačni kitarski rifing ustvarjati rahlo srhljivo vzdušje, ki spominja na ples neke folklorne prikazni iz temačnih zimskih noči. Gre za enega izmed bolj nenavadnih eksperimentov na albumu, ki resnično navdušuje šele potem, ko mu damo več priložnosti.

"Requiem" je spet ena od tistih enostavnih, umirjenih in akustičnih, folk rockovsko obarvanih, balad, katere so že od nekdaj radi ustvarjali in kjer umirjen vokal, akustična kitara in lepi orkestralni aranžmaji (zlasti violine) ustvarjajo sanjavo in romantično vzdušje. Čeprav je v ozadju boljših del z albuma nikakor ne gre za polnilec.

"One White Duck/O¹º = Nothing At All" je še ena prelestna, pastoralno obarvana, balada, ki pa ima veliko boljši refren od predhodnika. Tudi tokrat lahko uživamo v izobilju prelestne akustične kitare, v vživetem vokalu in odličnim vzdušjem, katerega v ozadju gradijo obširni orkestralni aranžmaji. Tu navdušuje predvsem izjemen žar vokala s katerim Ian gradi skladbo in njen glavni refren kot tudi odlično, rahlo šegavo besedilo, ki pa kljub nenavadnemu naslovu nima povezave s Kosovelovimi konsi. Kljub preprostosti sodi v anale najbolj dopadljiv balad progresivnega folk rocka. Zagotovo ne eden od vrhuncev albuma vseeno pa dober trenutek za pitje čaja in pripravo na najboljše.

Sledi namreč fantastični ep "Baker St. Muse", eno najveličastnejših del v njihovi zgodovini in veliki vrhunec albuma, s katerim so ponovno pokazali, da po "Thick As A Brick" (1972) in "A Passion Play" (1973) niso pozabili, kako se streže progresivnemu epu, polnemu variacij, nenavadnih in nepredvidljivih preobratov ter veličastnih inštrumentalnih pasaž. "Baker Street Muse" je neverjetna suita, razdeljeno v štiri sekcije, katere odlikuje briljantnost vokalnih in inštrumentalnih sekcij, nepredvidljivi zapleti ter zajedljiv Ianov humor, ki v besedilu opisuje surealistične dogodke z znamenite ulice (med katerimi je vrsta grotesknih prilik), kjer je v literaturi prebival tudi znameniti Sherlock Holmes. Tudi samo vzdušje ponekod obudi utrip viktorijanskega Londona, nabitega z lažno moralo in hinavščino. Po preprostem, a izjemno subtilnem uvodu na akustični kitari sledi umirjen vokal in ritem, kjer sčasoma vpadejo okusni orkestralni aranžmaji. Sledi odličen prehod ter zatem refren, ki prek vokala, energičnih pasaž, zlasti domiselnih rifov na električni kitari ter kompleksnem ritmu, ustvarja vzdušje, ki se ves čas spreminja od dramatičnega in mračnega pa do duhovitega in sproščenega. Ves čas smo lahko priča tudi nekaterim izvrstnim solažam na flavti in električni kitari saj si, da Martin duška vedno, kadar Ian zaključi svoje okusne pasaže na akustični kitari, ki umirjajo potek celotne kompozicije. Ianov lirični genij in črni humor izstopa zlasti v posmehljivi sekciji "Pig Me And The Whore", ki je nekakšna metafora za živahno dogajanje v zakotnih in mračnih ulicah viktorijanskega Londona in nekoliko obrnjena oblika besedne zveze "jaz sem svinja". Tu se utrip kompozicije skoraj popolnoma umiri in tedaj nastopi "Nice Little Tune", božično obarvana in sproščena inštrumentalna sekcija s tolkali, ki ustvarjajo zvok kraguljčkov in lepimi orkestralnimi aranžmaji. Nakar s ponovnim vpadom Ianovega vokala (in njegove nenavadne spremembe barve glasu) nastopi še ena umirjena sekcija "Crash-Barrier Waltzer", ki zaradi orkestralnih aranžmajev res vleče na plesni valček. Temu sledi veliki finale "Mother England Reverie", kjer si da Ian še zadnjič duška na račun nagnite lažne morale angleške družbe. Spet smo priča njegovemu brezmejnemu cinizmu, ki ga njegov introspektivni vokal tako dobro vnaša na večino njihovih najboljših del. Zlasti všeč mi je tisti verz, kjer se posmehuje tedanjim glasbenim kritikom. Tedaj tudi nastop najboljši del epa, kajti po odličnem prehod na akustični kitari, orkestralnih aranžmajih (zlasti godijo odlične violine) nastopi keltska sekcija na električni kitari in flavti z odličnim, poetičnim verzom, ki je eden mojih najljubših v njihovi karieri. Stopnjujoč ritem, nabriti kitarski rifi in melanholične pasaže violine so čista desetka, ki na čudovit način zaključijo eno najboljših del v njihovi zgodovini in progresivnem rocku nasploh. Ian pa ne bi bil Ian, ko ne bi na koncu med prepevanjem refrena ugotovil, da je ostal zaklenjen v gledališču.

Album zaključi najkrajše delo v njihovi zgodovini, prelepa akustična balada "Grace", ki je kljub izjemni preprostosti, kar ustrežen zaključek po takšni epski mojstrovini kot je bila "Baker St. Muse".

Bonus skladbe na ponovni izdaji ne prinašajo nič pretresljivo dramatičnega saj so kljub okusnim pasažam izjemno preproste vendar so v dobrem sozvočju z večino del na albumu in dve izmed njih bi bili lahko tudi njegov integralni del. Prva izmed teh je "Summerday Sands", ki je še ena preprosta akustična balada na akustični kitari in ob orkestralnih aranžmajih, ki vsebuje tudi rahlo tropsko vzdušje in netipično besedilo, ki pripoveduje o neuspešni poletni romanci, ki pa vseeno ne skopari s cinizmom. "March The Mad Scientist" je še ena kratka, božično obarvana balada, ki prav tako ni nič posebnega. "Pan Dance" je nekoliko bolj zanimiva stvaritev, kjer Ian s pasažami na flavti zelo dobro sodeluje z orkestrom. Manj veselja prinašata oba koncertna posnetka, "Minstrel In The Gallery" ter "Cold Wind To Walhalla", katera ne bi nihče pogrešal saj so ju iz meni neznanih razlogov skrajšali tako, da sta brez zaključka. Le kdo bi znal uživati v odrezanih verzijah, ki trajata nekaj več kot dve minuti? Vseeno pa to ne pokvari vsesplošnega vzdušja albuma.

"Minstrel In The Gallery" je še ena pristna Tull mojstrovina, ki jo odlikuje vse tisto, kar večina njihovih ljubiteljev najbolj ceni: progresivni, nepredvidljivi in duhoviti preobrati, hard rockerske pasaže in folk rockerski keltski patos. Kljub temu, da je ta album eden njihovih najbolj priljubljenih med fani pa se nanj vse prevečkrat pozablja, kadar se našteva njihove najboljše albume. Hkrati gre za enega izmed najbolj uravnoteženih albumov v njihovi zgodovini ter nekakšno prehodno fazo med elizabetinsko obarvanim simfoničnim progom in progresivnim folk rockom, ki bo sledil na kasnejših albumih. Prva etapa v nenehnem zvokovnem razvoju Jethro Tull je bila s tem albumom in Jeffreyevim odhodom zaključena in nastopila je naslednja, nič manj vznemirljiva faza.