Ne trdim, da štekam popolnoma vse, a moram priznati, da ob dolgoletnem zavračanju rapa, hitrobesednih rim, preprostega rudimentiranega ritmičnega flowa brez melodičnih nadgradenj prehajam v fazo postopnega popuščanja in sprejemanja nekdaj zame nesprejemljivega. Po sprejemu tekoče substance zadimljenih Cypress Hill, Run DMC so se sčasoma na moj predvajalnik prebili tudi domači raperski akrobati, med katerimi pa je po Klemnu Klemnu, Trkaju in Kosti na piedestalu najboljšega, najmogočnejšega in zame z zlatom nagrajenega zmagovalca prostora samo za enega samega, nepoboljšljivo karizmatičnega in intelektualno superiornega N'Toka. Novomeški stihoklep per excellence je kreativen, sočen in neposreden kot udar potentnega kometa, meteorja, ki uničuje planete plehke urbane potrošniške brezveznosti in zaplankanosti, s svojim aktivnim dograjevanjem slovenskih hip-hop standardov pa si mladi Dolenjec že takoj na začetku zasluži naziv najboljšega, najbolj strupenega podalpskega freestylerja. Prvo grlo Moveknowledgementov premore ob obilici dela za matično zasedbo še vedno dovolj šodra za konstituiranje svojega lastnega solo univerzuma, v katerem po popolni dominaciji slovenski sceni (je po albumih, kot so Cesarjeva nova podoba, Dobrodelni koncert ob koncu sveta ter Paradi ljubezni sploh mogoče še kaj dodati superiorno zastavljenim standardom kakovosti in neposredne kritike, če se osredotočim zgolj na izdelke, ki bruhajo eruptivni srd v domorodni slovenski govorici? Vprašanje je seveda retorično ...) logično nadaljevanje odhod izven mej preozke slovenske kure. N'Toko je človek, ki za mirno povrhnjico maske kontemplativno ostrega, a spoštljivo mirnega moža, buhti od strasti, ki ga utirjajo na prav posebne tirnice. Po zaljubljanju v Indijo je zadnjih nekaj let še večja ljubezen Ipon, Japonska, cesarstvo vzhajajočega sonca, bušida in kodeksa čistega zena. Po manj razvpitima ploščama Ex-Shanti / Future Shanti in Fight Like A Girl se je N'Toko tokrat odločil nadaljevati prekinjeni tok misli ter iz sebe iztisniti nov plaz kriik na rovaš razosebljene, intelektualno in emocionalno osiromašene družbe neokapitalističnega novega svetovnega reda.
Distanciranje od kompaktno kreirane in krojene strukture konceptualnosti, ki odlikujejo izjemno Parado ljubezni je pripeljalo do novega miselnega eksperimenta, ki preizkuša meje dovoljenega v univerzumu, kjer je N'Toko sam svoj demiurg, stvarnik sveta, horizontov, obenem pa je tudi aktivni kritik, opazovalec kreacije, izzivalec samega sebe in ikonoklast svoje lastne nedotakljivosti. Mind Business je precej manj nepredušno hermetičen, je nacefran, fragmentiran, mozaičen kolaž, ki premore dovolj plesne lahkotnosti, pridih domala Atari retro zvokov pozabljenih osemdesetih, poleg neofuturizma japonske pop kulturne kičavosti neona, Pokemonov, mange in anime kulture, pa je v celoti dovolj še nečesa idealističnega, prečiščenega in filozofsko dodelanega na način velikega N'Toka. Dualnost sedanjosti in prihodnosti se prepleta na krasen metafizični način, zvok pa je substanca, ki dovoljuje konstantno izstopanje iz sfere tučasnosti v nekaj zunanjega, sicer znanega, a vedno zamaknjenega v neko nedefinirano prihodnost. To je Sci Fi receptura N'Toka, produkcijsko gledano pa so tokrat zvočne teksture izrazito minimalistične in pripravne za klubski podzemni diskurz, celoti pa dominirajo mentalni pejzaži vokaliziranega, ubesedenega nezadovoljstva s statusom quo, s postajanjem v točki mrtvila, kjer si N'Toko, tako kot pri Moveknowledgement, daje polna krila pri popolnem pobegu pred gravitacijo sveta skrbi, fizikalnih zakonitosti in zakoličene okvirnosti stereotipno dovoljenega.
Vstop v svet popolne fascinacije z dvodimenzionalnostjo pop kulture se začne nepričakovano z nasneto matrico govora hindujskega guruja Svamija Vivekenade, z odlomkom njegovega govora 11. septembra 1893, ki je vzpostavil stičišče, most med zahodno in vzhodno mislijo, po tem aktu intelektualnega zlitja pa je sledilo stoletje zraščanja, globalizacije. Meje izginjajo, ostajajo pa samo meje v glavah in, da, sky is the limit. Malce provokativnosti pri besedah Svamija Vivekenade »Greetings, people of America ...« razpre registre nadaljnjega spleta, kjer N'Toko ne nagovarja sveta kot mali Slovan izpod Triglava, temveč se že s skladbo The Baddest postavi na isto raven s konkurenco sveta in, da, je »the baddest rapper you ever gonna see«. Miselna paradigma je ostra, jeklena, jezna, samozavestna in potentna, N'Toko pa brez rezerve postavi polje svojega dominiona in ga brani z zvočnimi minimalijami in svojo besedno prezenco na nož, neposredno. Brez zavor in brez zapor, No Brakes razstira zakulisje fanta, ki ni silil biti na vrhu liste priljubljenosti, N'Toko pa že na tretjem dejanju plošče zajadra v nostalgični svet polpretekle zvočne zgodovine. MTV-jevska spevnost rap napevov, ki sem jo ob pogledu na Yo Raps namensko preskočil sedaj silijo skozi vse pore. Koncert za svetovni mir v samem vsemirju, vesolju, se s strupeno in nevarno nabrito, s kletvicami nabito skladbo Smile, premakne v sfere zjebane potrošniške prodaje ikon, religije, pravovernosti, ki se po fizičnem svetu sedaj pretaka po medmrežju, ki je bolj realen od realnosti. N'Toko je tu subverzivno ciničen in kot je povedal v nekem res dobrem intervjuju, pa naj kar povzamem "Leto 2013 doživljam točno tako: kot svet, ki bi rad spremembe, ampak v resnici nima pojma, kaj bi sam s sabo. Kanye West je en krik tega. Če bi moral pojasniti, kako deluje sodobna urbana družba, kako razmišlja, potem je to ta shizofrenija Kanyeja Westa," je nastopil čas za obračun z vsemi. Nevarni in grozeči Mind Business zveni kot dosledna predelava Public Enemy in Cypress Hillov na peklenskem dolenjskem grooveu, ki pa ni etiketiran z geopolitičnim poreklom in koreninami, temveč s postavljanjem branika samemu sebi, svobodi svoji misli in nedotakljivosti svojega kognitivnega univerzuma. »My mind is my business!«, ob bobnenju ritmične podlage brusi N'Toko, podrejati pa se ne namerava niti diktatu medijev, niti klicu ovc v krdelu človeške rase, obdarjen z lastno neupogljivo hrbtenico pa se mladi družbeni kritik, nastavljalec zrcala družbi in času, v katerem živimo, času, v katerem marsikdo ne zmore misliti s svojima možganskima poloblama med levim in desnim ušesom, postavlja v bran samemu sebi in v bran vsem svobodomiselnim (ter aktivno mislečim). Nadaljevanje s skladbo 1989 je kontrastno lahkotno, sanjavo, domala neulovljivo kot privid, fraktalni preliv impresij iz časa, ki ga nikoli več ne bo, v srži pa je še vedno čutiti jekleno nit nukleusa, zametka vsega sedanjega dogodja in stanja, kjer N'Toko za hip pokaže epicenter sveta, zaradi katerega je postal to, kar in kdo danes je. Vmes se prikrade Dr. Dre, pa 99 napihnjenih balonov, podobe suburbije, po kateri se mladenič v tujem svetu v stanju popolne osame in odtujenosti zlije sam s seboj in geneza izvenserijske presežnosti se je začela ter nato le plemenitila.
Družbeno analitična nota je prisotna v slehernem vlaknu plošče, je pa čutiti, da N'Toko na svojem diskurzivnem izletu predvsem prosto uživa v tem, kar mu osebno največ pomeni – lastnem užitku in igranju s svojimi lastnimi demoni podzavesti. »Nothing is impossible,« prišepne Lion, ki prav po krvniško, mesorezno razcefra vse homofobne pomnike tega ozkogledega sveta, vse trendizme, znamke, pop-ikonoklast N'Toko pa poudarja, da je med popolnim podrejanjem pop trendizmom in fašistoidnim skrajnostim navkljub navideznim nezdružljivostim skupno toliko stvari, da je dovolj le en sam korak in prestopimo v sfere novega svetnega reda popolnih plehkih sprogramiranih robotov, ki ne premorejo svojega lastnega nabora besed, s katerimi bi znali, zmogli ali želeli opisati svoje lastne želje, hotenja ali načrte za prihodnost. Odgovornost predajamo v roke drugim in tu je klica krize identitete človeka 21. stoletja – človeka, ki se ne zna soočiti z lastno odgovornostjo. Po muzikaličnem kolažu skladbe Nagoya se prav ta plat odvije brez rezerv s skladbo Minor Celebrity, kjer N'Toko okrca vse tiste napihnjene korporativne sralce, ki po izkazu zvezdništva, prodanih prvih miljonih skladb po principu Westa nadaljujejo osvajanje sveta in denarnic mladih zaslepljencev z lastno linijo oblačil, lastnim resničnostnim šovom s 24-urnim dostopom prek spleta, bloga, z brezveznim poživinjenim obnašanjem pa spuščajo intelektualno raven vseh tistih, ki zmorejo le posnemati. N'Toko se za kaj takega preveč ceni in ne zmore pristati na cenene klišeje, pa čeprav za ceno tega, da ne bo imel v denarnici milijonov, zlato tlakovanih stopnišč v nerealno dragi vili ... Prav to je tista ločnica – N'Toko premore dovolj (samo)kritičnosti, intelekta in občutka za to, kaj je prav in kaj ne. URL je vmesni dopolnjujoči trip na rovaš Amerike in NWO, izgubljanje lastne miselne niti pa je konstrukt prefinjenega kolesja medijske dominacije, ki zastruplja še zadnje koščke zdrave, nepokvarjene in skromnosti zavedajoče se zavesti. Morala je na psu, moram pa reči, da raje sledim miselni moči N'Toka, ki kljub napornem futurizmu pelje v smeri vračanja k samemu sebi, kot da bi podlegal neki servilni mlačni niti, ki na prav idiotski način programira množice zomboidnih mladostnikov in mladostnic! Sklepni Staycation pripelje krasni izlet v manj domače okolje v stanje popolnega zena. Čista linija nalomljenih ritmov, rahlih asihronosti in dodatkov se produkcijsko stopnjuje do končnega sklepa, da je pod plastično formo lahkotnsti, kiča, neona, sladu, veliko več esence od tiste, ki vam jo je do danes serviral MTV ali vaš omiljeni DJ ...
Upor je normalna rezultanta, le če ste sledili niti plošče in niste penili zgolj nad res retro minimalni ritmiki. Mind Business postavlja nove standarde tudi blagovni znamki, trademarku, ki ga predstavlja ime N'Toko. Stvar je še vedno nadstandardna kar se kakovosti kompleta tiče, ni pa morda skovana na prvo noto in na en sam posluh, kar pa je itak še toliko bolj všečno. Strinjal bi se, da je vedno težko tekmovati s superiornimi presežki, menim pa, da se N'Toko niti ne sekira nad tem, ali mu je uspelo preseči svojo prejšnjo ploščo ali ne. Esenca, ki jo podaja, je prekleto aktualna in udarna in ploščku razen fragmentiranosti in navidezne sonične preproščine ni možno očitati, da je nedomišjen, konfuzen ali škrbast. Mind Business je drugačen od vsega, česar ste bili poprej vajeni s strani mladega kreativnega genija, kar kaže na to, da je mladenič še vedno v fazi evolucijske rasti in razcveta in da polovičarstva ter nekoherentnosti pri sebi ne dovoljuje nikoli. Trendizmi in klišejski okvirji pričakovanj publike so nepomembni. N'Toko je sam svoj Deus Sive Natura in sam svoje lastno merilo. Ostalih ne potrebuje, da bi z njimi tekmoval. Nekoč sem nekje prebral krasno vprašanje, ali se smatra za 'alfa indiesubjekta', nakar je fant odgovoril, da je prestar za tovrstno vlogo ter da bi ga v tem živalskem svetu tekmovalnosti iz alfa vloge moral izpodriniti kakšen mlajši subjekt. Mladine je dovolj, konkurenta pa še ni na vidiku. Vsaj zaenkrat ni heroja, ki bi zmogel svoje mlečne zobe prekrižati z utrjenim veteranom, ki pa ima, očitno, še veliko za povedati! Pa naj bo tako še na mnoga leta, si lahko pobožno želimo!
na vrh