Brutart: Mimic

Jeseniško-blejska zasedba Brutart je nase opozorila že s svojim prvim uradnim posnetkom, demom Arab Dream (2003), ki je Gorenjce bliskovito izstrelil med ene najbolj unikatnih metal skupin na naših tleh. Po nekaj kadrovskih zamenjavah se je zasedba ustalila in pred kratkim izdala težko pričakovano debitantsko ploščo. Mimic te presune že ko ga prvič vzameš v roke, saj je izdan v posebnem A5 digibook formatu, opremljenem s preprostimi, a učinkovitimi in izrednimi ilustracijami Vesne Rodman, ki je poskrbela še za umetelna, na roke spisana besedila. Lepšega cd paketa res še nisem videl, je zagotovo oblikovni presežek tako v domačih kot tujih logih in po Brutart logiki izdelek, ki se ne podreja začrtanim oblikovnim standardom.

Kompromisov pa Brutart ne upoštevajo tudi v sami glasbi, saj je ta tako specifična, da lahko že po nekaj sekundah komada zlahka ugotovimo, da so to lahko le Brutart. A Brutart zvočno niso lahek zalogaj. Težki riffi, lomljeni ritmi, mračna atmosfera in v agoniji ujeti vokali se šele sčasom zasidrajo v ušesih. Skladbe so navidez preproste, a v resnici sestavljene iz mnogih ritmov in različnih tempov ujetih v dinamični, kompleksni strukturi – po tej plati bi lahko Brutart označili celo za nekoliko progresivne. Brutart se ne podrejajo splošno zarisanim smernicam glasbenih žanrov, nenazadanje tudi ime zasedbe izhaja iz izraza l'art brut s katerim je Jean Dubuffet leta 1945 opisal dela izvršena s strani tistih, imunih na umetniško kulturo v kateri posnemanje nima vloge; in zares, naj še tako premišljujem, ne najdem prav nobene zasedbe, ki bi jo bilo moč primerjati z Brutart. Njihova esenca je zasidrana v temačnem metalu s pridihom death in doom metala. Kitare so mogočne in zamazane, melodije pa preproste, a neverjetno učinkovite. Nad njimi bdi surov vokal Blaža Kelbla, ki je agresiven in mogočen, a ne brutalen, na trenutke podoben vokalu Jan-Chris De Koeijerja (Gorefest). Vokal je trpeč, a hkrati razločen, jasen in razumljiv. Interpretacija odličnih, globokih, "thoughtprovoking" besedil je čustvena, čeprav na določenih delih morda rahlo enolična. A nič ne de, ko enkrat slišiš srhljiv refren komada Delirium z mogočnim "Father, I'm Sorry", ga zlepa ne pozabiš. V navidez kaotično vojno vihro te pahne udarni uvodni komad Fade, a že prvi trenutki razkrijejo, da je vsaka sekunda premišljena, prav nič ni odveč in prav ničesar ne manjka. Blaž zveni kot diktator, ki z govornice nagovarja slepo ljudstvo, Sebastjan za baterijo pa kot vrhovni general, ki narekuje brezkompromisne blitzkriege. Bobnarsko je Mimic pravi presežek, Sebastjan je za bobni prava hobotnica, idej mu zlepa ne zmanjka, prehodi so inovativni, činele pa izkoriščene do zadnjih zmožnosti. Manjšo kritiko si zasluži včasih prevelika podobnost med skladbami, predvsem njihovimi začetki, saj se vse začnejo s takojšnjim vokalnim vpadom, a ko se album nekajkrat odvrti, prav vsak komad učinkuje kot pravi blitzkrieg v katerem tankovske granate bobnijo na vsakem koraku in te pregazi na stotine tankovskih gosenic. Brutart so povsem samosvoji in veseli smo lahko, da imamo v času ponovnega vzpona metala na naših tleh tako dobro in unikatno zasedbo.

Mimic je album, ki se ga ne prebavi zlahka, potrebuje čas da dozori, kot dobro vino. A navsezadnje je bistvo dobre glasbe to, da z vsakim vnovičnim poslušanjem odstiraš njene skrivnosti in odkrivaš njene nove lepote. In Mimic je prav to!