Britanski prog folk rockovski trubadurji Gryphon, ki so izstopali s specifično obliko folk rocka za katero so bili značilni srednjeveško-renesančni aranžmaji ter uporaba različnih srednjeveških inštrumentov, so na svojem drugem studijskem albumu »Midnight Mushromps« svoj tradicionalni zvok še razširili z uporabo električne kitare, klaviatur in dodatnih pihal (med njimi je bil fagot, kateri je bil uporabljen prvič v povesti rock glasbe). Gryphon so bili do tedaj akustičen band, kar je bilo razvidno tudi iz njihovega istoimenskega prvenca, kateri je bil odigran z večino srednjeveških inštrumentov, ki so bili tedaj na voljo. Na »Midnight Mushromps« pa so tradicionalni ruralni britanski folk iz polj, kmetij in vaških beznic nenadoma preselili v velike renesančne dvorane ter s prisotnostjo živobarvnih klaviatur poskrbeli za kar se da veličastne aranžmaje, zato ni presenečenje, da ta album poleg klasike »Red Qeen to Gryphon Three« (1974) upravičeno velja za njihov najboljši dosežek.
Multi-inštrumentalist Richard Harvey in z vsemi žavbami namazani pihalist Brian Gulland ob pomoči Davida Oberleja, glavnega pevca in bobnarja, basista Philipa Nestorja in kitarista Graemeja Taylorja nas prek šestih povsem samosvojih kompozicij na »Midnight Mushromps« popeljejo skozi prostrane grajske hodnike, ruralne planjave do srednjeveških pristanišč. Naslovna skladba s katero se album tudi odpre je pravcata inkarnacija renesančnega dvorjanskega veličastja, saj gre za izjemno variabilen 19-minutni ep na katerem prek kreiranja ceremonialnih aranžmajev zablestijo odlike vseh članov banda. Tu je moč zaslediti tako prvine madrigala Henrika VIII kot renesančnega šansona. Ambientalni pristop Gryphon je na »Midnight Mushromps« prevladujoče razposajen, igriv, včasih celo nekoliko burkaški in izrazito temperamenten. Melanholičnih in mračnejših ambientalnih odtenkov v njihovem glasbenem pristopu ni ravno v izobilju, čeprav se znajo dotakniti tudi taktov 'tipične' britanske duše.
»The Plough Boys Dream«, kjer je prisoten vokalni talent bobnarja Oberleja, predstavlja vrnitev k bolj ruralnim folk rockovskim odtenkom z obširno rabo pihalnih vložkov na čelu s fagotom ter rustikalnih tolkal na čelu z glockenspielom, kar nazorno ustvari podobo zasanjanega vaškega fantiča, ki med obdelovanjem polja sanjari o velikih junaških podvigih. »The Last Flash Of Gaberdine Tailor« predstavlja uspešno fuzijo med dvema svetovoma; veličastnimi, dvorjansko-Tudorjanskimi madrigalnimi ritmi ter tradicionalno folk rockovsko ruralnostjo, ki je seveda bližje njihovi pripovedi o dogodivščinah vaškega krojača. »Gulland Rock« je posvečen pihalistu Brianu Gullandu, ki je tudi glavni 'zvezdnik' te nekoliko bolj kontemplativne kompozicije na kateri vladajo njegova temperamentna pihala, strastni akordi Taylorjeve akustične kitare ter sakralni zvok Harveyevih orgel.
»Dubble Dutch« je spet bolj ruralno zasnovana folk rockovska zgibanka s številnimi akustičnimi variacijami na kitari, ki poslušalca vrne sredi srednjeveških blatnih ulic sredi katerih se nemoteno sprehajajo goske, kokoši in prašiči, medtem ko se vaška raja zbira na sejmu. Nobeno presenečenje ni, da so bili člani Gryphon veliki ljubitelji del kultnega angleškega pisatelja fantazijskih del J.R.R. Tolkiena, kar, ni razvidno samo iz večine njihovih aranžmajev, temveč to že s svojim naslovom dokazuje zaključna kompozicija, »Ethelion«. Naslov skladbe je sicer nekoliko zgrešen, saj je bilo pravo poimenovanje za Tolkienovega vilinskega kralja iz prvega veka, Echtelion, ne Ethelion, a ta kompozicija je bila ustvarjena tri leta preden je izšla Tolkienova 'biblija' Silmarillion v kateri je ta lik prvič predstavljen. Nekoliko neumesten začetek z Gullandovim smehom se v nadaljevanju prevesi v borbene razpoložene ritme z razkošnimi renesančnimi aranžmaji pihal ter klaviatur, medtem ko nabrušene akustično-kitarske pasaže vnašajo levji delež romantičnega ambienta.
»Midnight Mushromps« je bil pravi glasbeni biser, kar se tiče posrečenega združevanja srednjeveško-renesančne romantike s tradicionalno britansko pastoralo, saj se je šibil pod težo svečanih aranžmajev, kakršne dandanes največkrat slišimo v epskih, fantazijskih ali zgodovinskih, filmskih spektaklih. Izjemen talent Gryphon za kreiranje kompleksnih in barvitih melodij iz davno 'pozabljene ere' ni ostal neopažen. Gryphon so bili namreč eden izmed redkih prog rockovskih kolektivov, ki so že od začetka svoje poti postali dokaj priljubljeni in predvsem zaradi zvokovne unikatnosti v svojem kratkem obstoju dosegli spoštovanje tedanjih glasbenih kritikov in tudi širše glasbene srenje, seveda v mejah 'normale'. Največje priznanje pa je v letu 1974 prišlo, ko so bili po izidu svojega tretjega dosežka »Red Queen to Gryphon Three« predskupina za prog rockovske velikane Yes ter jazz fusionistične šampione Mahavishnu Orchestra.
na vrh