In FM je na srečo še ena tistih skupin, ki sodijo v ligo izvajalcev na polju hard rocka, ki niso zatajili svojih korenin. Verjetno se že ponavljam, ko omenjam odlične izdaje povratnikov na prizorišče od Ratt, Y&T,... in sedaj so tu tudi FM!
"Metropolis" takoj postreže s tipično otoško produkcijo. Riffi kitar so vselej postavljeni v zvočni sliki nekoliko "nazaj", oziroma proti smeri doseganja enakovredne linije s klaviaturami, ki tako dobivajo več pozornosti in izraznega pomena. Gradniki slike so enakomerno razporejeni, vokal po pričakovanju v odločno središčni legi. Izmed vseh šol obdelave zvoka nove dobe, ohranja ravno princip otoške šole največ preteklih dejanj zvočne obdelave (albumov osemdesetih let). Tipično za Britance boste dejali. Če bi primerjali superpoliranje (hiper-produkcijo) zvoka hard rock albumov osemdesetih, se ravno konzervativni Britanci danes v obdelavi zvoka hard rock glasbe, ostali temu najbliže. A stvar še zdaleč ni enaka. FM zvenijo na "Metropolis" ostro. Najostreje doslej! Kitare režejo, a vendar ne nosijo pridiha "hreščavosti", dodatnih trikov harmoniziranja z nižjo uglasitvijo ali drugih "modnih" potegavščin. Tradicija je torej ohranjena. In to je najbolje kadar govorimo o glasbenem sporočilu skupine, kot je FM!
Steve Overland prenaša svoj značilen tip petja, ki je unikat v melodičnem hard rocku. Značilna gravura soul improvizacije, se ga vseskozi drži tudi to pot. S tem pristopom enkrat več briljira v izkoriščanju svojega prirojenega talenta. Obenem natanko ve in čuti kje pritisniti na plin ter iztisniti še več moči iz svojih vokalnih karakteristik. Užitek mu je prisluhniti zlasti v mirnejših delih, kjer prihaja dodatno do izraza občutek učinkovitega prilagajanja verzom in oživljanja emocij (udarna balada Still The Fight Goes On). Overland ostaja na "Metropolis" definitivni mojster svoje obrti in karizmatična figura, ki zapusti s svojim učinkom, znova enega najbolj markantnih in prepoznavnih atributov FM glasbeni ekspresiji te skupine! Obenem se lahko upravičeno vprašate, če Overland slučajno, ob vseh projektih v katere je vpleten v zadnjem času (npr. Overland, Shadowman), ni ostal brez navdiha oziroma koliko vsebnosti stranskih projektov se s Steveom danes prenaša na "Metropolis"?
Strah je odvečen, saj Steve ni edini v skupini. Treba je upoštevati dejstvo da FM glasba seveda sloni na riffovskih aranžmajih spretno skombiniranih s klaviaturskimi. Preprosto. Pred nami je skupek 13. skladb, ki so v vsem od glave do pete tipične FM zgibanke! Ta odlično povzema temelje izročila britanskega melodičnega rocka, ki ne skriva močnega AOR elementa, ki ga FM poudarjajo tudi v vrhunsko zabeljenih refrenih s harmonizacijo vodilnega vokala tako, da mu dodajajo dodatno vokalno spremljavo (večdelno petje). Brez tega si FM glasbe sploh ne moremo predstavljati.
Fantje ostajajo z "Metropolis" veliki mojstri svoje obrti, ki ne znajo pogrešiti! Idej je nastalo mnogo v času odsotnosti na prizorišču. Novi FM torej jašejo v novih časih oprti na temelje tradicionalne britanske šole melodičnega hard rocka! V produkciji in riffovski izraznosti ne skrivajo dviga hrupnosti, kar ni nič nenavadnega za nove čase. Obenem pa je jasno, da se jim, ob večletni odsotnosti na poligonu svetovnega rocka, možgani niso skisali in so zato FM ostali zvesti tistemu kar počnejo in znajo najbolje. Če si prikličete v spomin AORovski plošči "Indiscreet", "Tough It Out" ali trši naslednici "Takin' It To The Streets" ter "Aphrodisiac" vedite, da so FM z "Metropolis" ostali natanko v teh domačnih in prepoznavnih vodah svoje ustvarjalnosti.
Velja izpostaviti tudi fenomenalno komunikacijo instrumentalnega dialoga med klaviaturami, ki držijo spretno atmosferično pregrinjalo ozadja tudi v trenutkih, ko je to najbolj potrebno - kadar novi član kitarist Jim Kirkpatrick pobegne v izdelane solistične impresije in/ali na točkah, kjer nadgrajujejo klaviature drama moment v vrhunskih melodično nalezljivih refrenih, potem je jasno, da so FM znova pristopili k ustvarjanju celostno in dlakocepsko, studijski perfekcionizem pa se jim je ob sveže navdahnjenih idejah, ki jih je album vse poln, znova več kot obrestoval.
Album je čvrst, koherenten, ob tipični izrazni FM špuri pa všečno razgiban, saj ponuja tako pospešene, srednje hitre, kot umirjene trenutke. Skladbe so v kvalitetnem oziru enakovredne in "mašil" na albumu ni mogoče najti! Častilci tradicionalnega izročila britanskega melodičnega hard rock porekla na čelu britanskih skupin od Shy, pa vse do Heartland, bodo nad tem izdelkom več kot vzradoščeni!
na vrh