Eloy: Metromania

Nemški space rockerski imenitneži Eloy so z izidom albuma "Performance" (1983) doživeli manjši zvokovni preporod, ki jih je približal nekaterim zvočnim konceptom 80-ih. Njihov tradiconalni space rocerski zvok se je navzel hard rockerskih, ponekod celo heavy metalskih elementov medtem, ko so se klaviature že popolnoma prilagodile klasični produkciji 80-ih. Spremembe niso bile tako radikalne kot so se bali nekateri njihovi ljubitelji, vseeno pa je to za nekaj časa pomenilo konec visoko ambientalnega zvoka ter ambicioznih, z znanstveno fantastičnimi koncepti zabeljenih albumov. Eloy so skratka, kljub vplivu zvočne tehnologije 80-ih, še vedno ostajali na daleč prepoznavni. Njihova vrlina ustvarjanja epsko-dramatičnih do hipnotično sanjavih vzdušij se je tudi na "Metromania", poslednjemu dejanju te verzije zasedbe, ohranila na večini kompozicij. Seveda ta album ni dosegel širine in globine večine njihovih preteklih izdelkov, vseeno pa je šlo za popolnoma soliden izdelek, ki je še enkrat več potrdil, da so bili Eloy eni izmed redkih progresivno rockovskih starost, ki so se lahko tudi v 80-ih brez sramu ponašali s pridevnikom progresivni. Dolgoletni poglavar skupine Frank Bornemann, mojstrski kitarist, imeniten producent in malo manj sijoč pevec (njegov izrazit germanski akcent ni za vsak okus, a osebno si brez njega ne predstavljam zvočne podobe Eloy), je želel ohraniti njihovo prepoznavno podobo in obenem iti v korak s časom, kar je bila povsem logična poteza.

"Metromania" je delno konceptualni album, čeprav se nobena izmed skladb neposredno ne nanaša na njegovo osrednjo zgodbo. Slednja govori o nekemu, v bližnjo prihodnost postavljenemu ter s kibernetiko, sivino, nanotehnologijo in hladnim racionalizmom prežetemu mestu nad katerim skrbno bdi veliko oko Velikega brata. Tu glavni protagonist skrivoma na svoji futuristično oblikovani kitari igra glasbo, ki je uperjena v obraz zatiralskemu režimu. Tipičen, precej obrabljen Orwellovski koncept, ki nikakor ne dosega globine večine njihovih preteklih konceptov. Podobnega je med drugim na precej bolj duhovit, dodelan in izviren način pred tem posredoval že legendarni Frank Zappa. Precej bolj kot na posameznih kompozicijah ta koncept zaživi na odlični naslovnici britanskega umetnika Rodneya Matthewsa, katerega ilustracije so v 80-ih krasile nekaj Eloy izdelkov, ki so izšli za Britanki trg. Njegov stil je sicer precej spominjal na veliko bolj znanega Rogerja Deana (avtor naslovnic za skupine Yes, Uriah Heep, Asia, Budgie, Greenslade, itd) ter po večini zavzemal fantazijske ali znanstveno-fantastične motive.

Eloy so se stilistično tudi tokrat držali že na prejšnjemu albumu preverjeno učinkovite mešanice njihovega tradicionalnega space rocka z značilnimi raznovrstnimi teksturami ambientalnih klaviatur ter hard rocka, katerega so odsevale predvsem posamezne udarne kitarske pasaže in ognjeviti bobnarski prehodi tradicionalnega hard rock bobnarja Fritza Randowa. Frankove kitarske pasaže so kot ponavadi v nekem ravnovesju med subtilnimi linijami, katere se je navzel v šoli Davida Gilmourja (Pink Floyd) in klasičnimi hard rockerskimi rifi. V navezi s Hannesom Arkono, dodatnim kitaristom in občasnim klaviaturistom, tvori solidno mešanico kitarske prefinjenosti in razbeljene potentnosti. Klaviaturist Hannes Folberth je do tega časa že zrasel med ene izmed najboljših klaviaturistov nemške prog rock scene. Njegova mešanica elektronskih in simfoničnih aranžmajev v uporabi sintesizerjev zavzema levji delež zvočne podobe albuma, čeprav nikdar ne izpade dominantno. Tako kot na predhodniku so posamezne skladbe opazno manj kompleksne od njihovih običajnih standardov, vendar so aranžmaji še vedno dovolj bogati, da so lahko všeč vsem prog sladokuscem, ki na 80-a ne gledajo samo kot na neko mračno obdobje za progresivni rock. Tokrat sta Franku z besedili pomagala Martine Ryan ter Andrew Ward (ne gre za istoimenskega nekdanjega bobnarja skupine Camel), kar pomeni, da je poezijo še vedno raje zaupal anglosaksonskim avtorjem kot pa svojim rojakom ali lastnemu peresu. Posledica je bila, da so imeli Eloy precej boljša besedila od večine tedanjih nemških rock skupin. Frankova produkcija je bila za tisti čas izborna in še danes zveni zelo dobro, izogibal pa se je tudi pretirani, za tisti čas značilni sintetičnosti.

Nobeno delo na albumu ne zveni komercialno in tudi ni bilo ustvarjeno z namenom, da bi zvenelo na ta način. Uvodni "Escape To The Heights" je dobra kombinacija njihovih tradicionalnih elementov, hard rocka in vplivov zvokovne tehnologije 80-ih. Elektronsko zveneči sintesizerji so podkrepljeni z udarnimi hard rockerskimi pasažami, katere spremlja Frankov prepoznavni, z germanskim akcentom "obogateni" vokal (slednje je tu vseeno že nekoliko manj očitno kot na preteklih albumih). Kitarske pasaže se pogosto prelivajo z raznovrstnimi sintesizerji in tvorijo futuristično-kibernetično vzdušje. "Seeds Of Creation" v uvodu vsebuje prepoznavne linije Folberthovih sintov, številne elektronske efekte ter ženske spremljevalne vokale, ki na učinkovit način tvorijo zvočno ozadje. Elektronski zvok sintesizerjev je podmazan z dinamično in melodično ritem linijo. Najboljši trenutek nastopi v inštrumentalni sekciji, ko vpade mogočna solaža na sintih ter ustvari precej veličastno vzdušje. "All Life Is One" vsebuje ezoterični, skorajda orientalski uvod na klaviaturah. S sintetičnimi efekti prežete spremljevalne vokalne harmonije ter počasen ritem z bogatimi kulisami sintesizerskih zaves iz sekunde v sekundo stopnjujejo prevladujoče kibernetično obarvano vzdušje. Sčasoma notri vpade tudi dramatični Frankov vokal ter njegov vnos prepoznavnih, to pot precej nabrušenih, kitarskih pasaž.

Na "The Stranger" je zaznati nekaj minimalnih vplivov new wavea v nekaterih ritmičnih elementih. Sicer pa gre tudi tokrat za tipično mešanico hard rocka in space rocerskih fines, kjer se udarne.kitarske pasaže mešajo z raznolikimi klaviaturami ter tvorijo učinkovit zvočni zid. V srednjem delu vpade klasična hard rockerska solaža na kitari, elektronske teksture klaviatur ter dramatične spremljevalne vokalne harmonije. Osrednji refren zveni za njihove razmere precej pop rockersko ter ustvarja zanimiv kontrast. Epska "Follow The Light", ki je po mojem tudi najboljše delo na albumu, vsebuje nekatere najboljše, tradicionalne Eloy elemente in sodi med njihove klasične space rockerske zakuske. Dramatični uvod z raznovrstnimi pasažami na klaviaturah ter dramatični vokal začne ustvarjati idealistično zgodbo o posameznikovi težnji, da bi se iz sivine vsakdanjika prebil proti nečemu višjemu. Frankov vokal na nekem mestu doseže precej visoko lego, vsaj za njegov običajni razpon. Sledi mojstrski prehod, kjer se hard rockerske kitarske pasaže in bogate kulise klaviatur prelivajo v harmonično ravnovesje. V ozadju vpadejo odlični ženski spremljevalni vokali, ki občasno prevzamejo tudi osrednjo vlogo v glavnemu melodično-pompoznemu refrenu. Teksture klaviatur tudi tokrat ustvarjajo močno futuristično vzdušje in skupaj z mogočnimi ritmičnimi prehodi ter subtilnimi kitarskimi linijami tvorijo bogate aranžmaje. Klaviaturske teksture v zaključni sekciji nekoliko spominjajo na stil, ki je ponavadi značilen za Geoffa Downesa (Asia, ex-Yes). Album na tem mestu doseže svoj vrhunec.

"Nightriders" je skorajda metalski umotvor s številnimi udarnimi kitarskimi pasažami in bobnarskimi zamahi medtem, ko so klaviature to pot potisnjene nekoliko bolj v ozadje. Frankov vokal tu spet teži k višjim legam. Glavna odlika skladbe se nahaja v osrednjem, klasičnem hard rock rifu ter izborni kitarsko solaži. Vselej kadar so se Eloy postavili v vlogo hard rockerske skupine so izpadli precej učinkovito, kar ni nenavadno za skupino, ki je začela svojo pot kot hard rock band. Obenem pa je to tudi lep dokaz njihove raznovrstnosti. Za zaključek je tu še naslovna "Metromania", ki je še ena zelo solidna space rockerska kompozicija s številnimi simfoničnimi aranžmaji, udarnimi pasažami kitar ter nepredvidljivi ritmičnimi prehodi. V uvodu na pozitiven način presenetijo raznovrstne, umetelno položene elektronske teksture sintov, krepak kitarski rif in v nadaljevanju sledijo skorajda klasicistični simfonični aranžmaji. Frankov dramatični vokal se prek poezije poistoveti z nekom, ki se je v stilu romana "1984" na koncu sprijaznil z življenjem v kibernetičnem, čustev oropanem mestu pod "varstvom" Velikega brata. Aranžmaji na klaviaturah so tudi tokrat odlični medtem, ko se ritem linija šibi od številih bobnarskih prehodov, melodičnih linij Matziolovega basa. Obenem pa seva tudi izjemno dinamiko. Udarne kitarske pasaže ves čas vnašajo do konca razbeljeno pompozost. Najboljši trenutek pa nastopi, ko se pasaže na sintih prevesijo v izjemno prefinjeno sekcijo, kjer se prelivajo skupaj z delom obeh kitar ter epskim vokal. Temu sledi imenitna ambientalna sekcija z ritmičnim stopnjevanjem, odličnim delom na basu ter številnimi trzajočimi rifi. Klasicistično obarvani motiv se skupaj z refrenom v nadaljevanju še večkrat ponovi. Na tej kompozicij so Eloy uspeli doseči tisto popolno učinkovitost v združevanju svoje tradicije z zvočnimi finesami 80-ih. Kako primeren zaključek albuma in obenem nekega obdobja v njihovi zgodovini.

"Metromania" seveda ni bil nikakršna mojstrovina, je pa po mojem mnenju vseeno nekoliko boljši album od svojega predhodnika saj so na njem uspeli doseči tisto ustrezno in s Frankove strani tako želeno ravnovesje med tradicijo in nekaterimi tedaj modernimi zvočnimi elementi 80-ih. Kot celota zveni tudi nekoliko bolj tekoče in naravno kot je njegov predhodnik, obenem pa vsebuje manj spogledovanja z elementi popa in new wavea, kar je gotovo bolj pri srcu vsem njihovim tradicionalnim poslušalcem. Čeprav so Eloy po izidu "Metromania" še vedno dosegali lepo mero popularnosti tudi izven nemško govorečih dežel pa je ta album predstavljal začetek razpada te verzije skupine. Na turneji, ki je sledila je njihov nastop v Londonu celo posnela radijska/TV postaja BBC, nastop pa so si ogledali tudi člani neo prog rock prvakov Marillion, kateri so bili tedaj njihovi kameradi pri založbi EMI. Ta dogodek je gotovo pomenil enega izmed vrhuncev njihove kariere. Že v naslednjem letu je sledil popoln razkol med Frankom in njegovimi dotedanjimi kameradi. Po izidu tega albuma se jim je namreč iztekla pogodba z založbo EMI. Frank si je tedaj želel vzeti čas za razmislek o nadaljnji usmeritvi medtem pa so ostali člani brez njegove odobritve uporabili ime in logo skupine pri izidu albuma "Operation Wildgeese" (1985), ki je vseboval glasbo za istoimenski film s Klausom Kinskim v eni izmed glavnih vlog. Tako sta tedaj za kratek čas obstajali dve skupini z imenom Eloy, kar je bila edina kontroverznost v njihovi dolgoletni zgodovini. O tem nenavadnem pripetljaju pa več besed v recenziji naslednjega, edinega "Eloy" albuma brez sodelovanja in odobritve Franka Bornemanna.