Annihilator: Metal

Kanadske legende thrash metala nas po dveh letih znova osrečujejo z novo ploščo, preprosto naslovljeno Metal. S prvima dvema albumoma, Alice in Hell (1989) in Never, Neverland (1990) so se Annihilator zapisali med velikane thrash metala. Žal pa so s svojimi kasnejšimi poskusi utonili v pozabo, saj so s hudo povprečnimi izdajami večkrat spodleteli. Se jim bo uspelo z Metal vrniti med elito?

Žal težko verjetno. Metal je še ena povprečna Annihilator plošča, sicer z nekaj svetlimi trenutki, ki pa se na žalost med kopico dolgočasnih trenutkov ne vtisnejo v spomin. Tresla se je gora, a rodila se je miš. Ja, glede plošče Metal se je pred izdajo ustvarila precejšnja fama. Jeff Waters je vztrajno trdil, da bo to brez dvoma njegov najboljši izdelek, do vrha napolnjen s fantastičnimi kitarskimi deli. Še kako pa so obetala zveneča imena gostov. Waters si je zares izbral creme de la creme metala in upanje na odlično ploščo je bilo tako še večje.

Dvanajsta studijska plošča se tako približa klasičnemu metalu, čeprav je še vedno čutiti vplive thrash metala. Jeff Waters je tokrat ponovno prevzel igranje kitare ter bas kitare in svoj prelestni glasek uporabil za en komad (Operation Annihilation), sicer pa je večino vokalnih dolžnosti prevzel vokalist in ritem kitarist Dave Padden, za bobne pa je sedel Mike Mangini. Prav Mangini se je na novi plošči najbolj izkazal in nam pripravil celo najboljšo predstavo svoje kariere... Medtem ko lahko za Paddena trdimo ravno obratno. Če komadi inštrumentalno še nekako zvenijo, Padden kakršnokoli iluzijo o odličnem metalu pokvari s kastriranim, obupnim in dolgočasno katastrofalnim vokalom. Vokalisti so bili vedno rak rana Annihilator, točno to velja tudi za Watersov poskus na Operation Annihilation. In končno smo se prebili še do "all-star" zasedbe gostov.

Na odličnem otvoritvenem thrasherju in enem boljših komadov plošče Clown Parade se kot prvi gost pojavi izvenserijski kitarist Jeff Loomis (Nevermore) in seveda več kot upraviči svoj sloves, a hkrati ostaja v okvirih Annihilator metala in ne sili preveč v ospredje. Isto velja tudi za vse ostale goste, saj njihovega prispevka niti ni čutiti, če jih ne poznaš zelo dobro, zares prepoznavna sta pravzaprav samo Loomis in Alexi Laiho (Children of Bodom) s "trademark" vložki in solažo na Downright Dominate.

Žal dober začetek s Clown Parade pokvari ogabni (res ne najdem druge besede) Couple Suicide kjer svoje glasove posodita Danko Jones (Danko Jones), nežni angelski ženski glasek pa prispeva Angela Gossow (Arch Enemy). Kaj ti je bilo treba tega osladnega "funky" komada Jeff!? Velik minus plošče in madež, ki ga vsaj po mojem skromnem mnenju ne bo lahko sprati. Nič boljši ni tudi Army of One s klišejskim besedilom o tem, da je metal v krvi, in imeni metal bandov. Inštrumentalno dostojno Smothered spet pokvari kastrat Padden in povrh vsega doda še patetični govorjeni del na sredini. Na Operation Annihilation kompetentno solažo doda Michael Amott (Arch Enemy), žal pa Watersov vokal ne zveni nič bolje kot Paddenov. Na srečo vendarle sledi eksplozivna mešanica v osemminutni Haunted, ki jo s strupenimi riffi zažgeta Waters in Jesper Strömblad (In Flames). Haunted več kot dokaže, da je klasičen thrash metal, bolj kot groove izleti, Watersu pisan na kožo. Edina omembe vredna skladba je le še zaključna thrash metal nažigačina Chasing the High, kjer Padden vendar pokaže več jajc, Waters pa skupaj Williamom Adlerjem (Lamb of God) predstavi pester nabor thrasherskih riffov in pasaž.

Specifičen Watersov stil skladanja in igranja je žal zastarel kot otroška ljubezen in za boga, Jeff najdi že enkrat pravega vokalista!

Za konec vam ne preostane nič drugega kot da novi Annihilator izdelek presodite sami. Metal je brez dvoma plošča, ki potrebuje več poslušanj, da zleze pod kožo. Meni po vsaj petnajstih žal še ni, občasno se bo odvrtel samo trojček Clown Parade, Haunted in Chasing the High. Osebno se bom še vedno raje pridružil Alici v peklu in odpotoval v Deželo Nikoli.