The Stroj ni zasedba, temveč kolektiv, organizem, razraslo tkivo ideje, ki veje iz laškega konca že od leta 1997 dalje. Res je prišlo v tem času do metamorfoz samih gradnikov The Stroj elementala, a so tiste, ki so odhajali, zamenjevali vedno novi. Po novici, da je leta 2007 prvotno zasedbo zapustila, baje zavoljo idejnega razhajanja z idejnim vodjo ter snovalcem The Stroj estetike, zvoka ter smeri razvoja, Primožem Oberžanom, večina prvotnih članov (ustanovili so baje bolj pravoverno in manj elektroniki naklonjeno zasedbo StrojMachine), so mediji razglasili smrt zasedbe, a se je iz pepela domnevnega uničenja katarzično razvilo novo, na nove čase in nove smernice bolj fokusirano tkivo prerojenih The Stroj. Po albumu Cona iz leta 2006 se tokrat The Stroj z Metafonikom, četrto ploščo, kalibrirajo na nove čase, v svoj glasbeni izraz pa so vpletli polasti pri zasedbi prej neslišnih fines in okrasja. The Stroj ostajajo kot projekt zvesti principu večne nadgradnje, surovo moč mišic pa so tu oplemenitili tako, da je več zvočnih in vizualnih všitkov z bolj eksotično zvenečimi tekočinami in trdnimi materiali, jeklena nespremenjena nit razvoja pa ostaja zvesta doslkedno še vedno kompleksni ritmiki, večslojnim strukturam frekvenčno različno razdeljenega ritma, že po slavju ob 52. obletnici izstrelitve Sputnika 2 pa so se s spominom na legendarno Lajko, s singlom Laika ter bolj elektroniziranim izrazom, začele dogajati in udejanjati spremembe, ki jih ni bilo moč ustavljati ali reverzibilno preusmerjati v obratni smeri od evolucijske nuje. Nov modus operandi je je postal dovzeten do elektronskih manipulacij, ki dajejo četrtemu albumu Metafonik tisto, kar lahko imenujemo popolnoma drugačen izraz od izraza pred letom 2007.
Zaenkrat ne bi sodil kaj je bolje – jeklena analogna pljuča bolj staroidejnih StrojMachine ali pa je to bolj digitaliziran industrializirani vstop v sfere digitalizacije, ki si ga je dovolil prej tako organski The Stroj, je pa res, da se plošče tokrat lotevam z dobršno mero previdnosti in analitične konciznosti. Priznati je potrebno, da je plošča nastajala v času velikih sprememb, ki so nakazovale preskok človeštva iz dobe prosperitete in dovoljene naivnosti v bolj hladno dobo krize, sivine in recesijskega praznenja duš, čemur nujno sledi odtekanje življenja, krvi in organskosti tudi v glasbenem izrazu, če želi biti ta v sozvočju z epohalnimi premiki, sem pa sam bolj kot zadržano prefinjeno estetiko retrofuturistične galantnosti pričakoval še več revolta, jeze, decibelov urejenega hrupa ter kataklizmičnim napovedim nepokornih uporniških stanc. Kot v Mad Maxu, kjer se sredi pustinje kreativne zasičenosti s produkcijskimi danosti dogaja dandanes kaj malo revolucionarnega, manjka torej pravega uporništva, ki bi ga, ne glede na posledice, lahko poosebljal kakšen slovenski Nori Max (Janez ali katerokoli vam ustreznejše domorodno ime). Manjka torej upornikov z jajci, tako sem upal, da bo kaj osvežujočega serviral Metafonik.
Album se z uvodno skladbo Zombie Hunters usmeri v popolnoma drugo smer. Namesto prvinskega odzvena revolta in kaotičnega regrupiranja, ki je preveval slovensko narodno dušo pretekla leta, je The Stroj bližje dekonstrukciji, destrukciji in militantno urejeni ritmiki, ki bi jo lahko enačil z vojaško himno kakšnih ešalonov terminatorjev, poleg udarcev na novo ustvarjena orodja, inštrumente in pomagala pa je v zvočni zgodbi dodano tudi poigravanje s klaviaturami in električnimi kitarami, s sirenami in še čim. Vonja potu, napora in trpljenja domala ni slišati, saj vse zveni enostavno in nenaporno, novodobni soundtrack mentalnem reprogramiranju množic pa zdrvi v uho kar nekoliko prehitro. Po šepetu čričkov se v zgodbo prikrade bolj zlovešče dodajanje zvoka sikajočih piščali, ritmično suspendiran zvok skladbe Voyage Extraordinaire pa ne skopari tudi z okusno vpletenimi in doziranimi vokalnimi maskulativnimi frazami. Orkestracija je prav plesno naravnana, repetitivnost pa se tu odmerja bolj smotrno kot v preteklosti. Naslovni Metafonik je bližje staremu izrazu, saj je udarcev po jeklenih konstrukcijah ter drugih trdnih materialih bistveno več, zlovešče poigravanje z gumbi na radijskem sprejemniku pa odzveni kot resonanca na zasičenost našega plehkega potrošniškega sveta na vse multiple pozive po še večji porabi, hipnotiziranju z oglasi in prikritimi ukazi, ki jih novodobna armada zombijev benevolentno izpolnjuje. Prav brihtno skonstruirana manipulacija, moram priznati, v navidez hladni igri gumbov in materialov pa se dogaja veliki pripovedništva. Spirits je prava industrializirana grozljivka, ki jo lahko interpretirate kot prevlado strahu, črnine, krikov brezupa in ogroženosti, ki prelivajo vso nežno teksturo mimozno občutljivega človeštva, ki pa ne zmore premika v smeri luči. Vse je bližje kataklizmi in izničenju, zvočno opozrarjajo The Stroj, časa za rekapitulacijo in iskanje pravih idej pa je vse manj. O prav tem lepo izpoveduje skladba Mirror Clock Sytem, ki odšteva naš čas do ničelne točke. Krasni elektro demonoidni sentiš se nadaljuje z nezemeljskim izletom v Hangar, v katerem je ostalo le malo življenja, z nezemeljsko igro frekvenc (kot bi upogibali pojočo žago) pa se The Stroj izkažejo še v enem elementu, ki ga doslej nismo bili deležni – v melodičnosti, ki pa je bližje tistemu, kar po navadi brni v ozadju dogodja v kakšni futuristični računalniški igrici ali Sci-Fi cinematografiji. Treba je vztrajati in poiskati stik z lučjo. To je mantra, ki nas lahko pripelje vnovič do stanja popolnega zlitja z našim čijem. Hang On zazveni kot tolažba, z rafali pisalnega stroja ter nežnim zvenom stekla, jekla in bolj toplo zvenečih zarjavelih posod pa se prav zlahka zazibate v smeri bolj pozitivno naravnane zamaknjenosti, ki pa ji sledi s statiko prenapolnjeni Samogon, iskra lastne samoohranitve ter mehanskosti. Ob dodatku elektrificiranih godal, nizkofrekvenčnega stika prstov ter najnižje uglašene klavirske tipke pa se tu dogaja blade runnerovska igra elektroničnih dodatkov, ki vlivajo v celoto precej pridiha gotskosti, teme, brezupa in nihilizma, del katere je tudi center novodobne indoktrinacije pomena in pomembnosti NWO Berlin. Pri igri s pesmijo kitov se The Stroj vrnejo k polnim obratom, dajejo vnovič več impulzivne usmerjenosti k plesu, je pa res, da je nivo reda precej izčiščen, bolj kristalen, domala militanten, da bi se mu lahko človek do konca predal. Triton nakaže razlog za averzijo. Po kataklizmi, del katere smo vsi, je ostalo v kolesju bore malo življenja.
Binarni kod je zamenjal krike iz globine pljuč, analogno toplino pa je dokončno zamenjal kiborgovski objem racionalnega hladu, ki ne ubija glasbenosti – še več: The Stroj so tako dobili nov ekspresivni modul, ki jim daje precej več možnosti za igro, pretakanje življenjskih sokov, je pa res, da je včasih več lahko manj (in obratno). Metafonik diha na umetna pljuča malce preveč, pozablja (morebiti namensko) pa na svoje pravo poslanstvo. The Stroj so bili vedno mašina, organizem, obenem pa so bili s svojo anarhičnostjo nosilci sprememb, nosilci glasu revolta, ritmične (r)evolucije, ki pa jo izčiščena lepo zveneča forma nima v svoji podstati. Metafonik je sicer krasni, korektno izvedeni soundtrack, ki pa izpoveduje precej zloveščo, duše in organskosti izropano zgodbo. Ne gre za popolno deviacijo od tega, kar so imeli The Stroj v mislih pri preteklih projektih, nekdaj pristno unikatnost ter futuristični zvok pa je med produkcijskem krojenju preglasil zvok lepe, a pri številnih drugih elektro magih že slišane predvidljivosti. Morda bi bila celota bolje razumljena, če ne bi skoparili z zgodbami iz ozadja, s kontekstualijami, ki na prvi, drugi, tretji, tudi deseti posluh, niso najbolj razvidne, a je odsotnost le-teh stvar umetnikove odločitve, stvar odločitve snovalcev in izpeljevalcev projekta. Sam sicer menim, da je album kvalitetno delo, ki pa pušča dovolj prostora za nadgradnjo na petem izdelku, katerega, upam, ne bo potrebno čakati sedem let, za katerega pa prav tako upam, da bo postregel z več hrupa, revolta in lastnim parom debelo kromiranih jajc!
na vrh