»Messin'« je bil tretji studijski album britanskih artrockerskih šampionov Manfred Mann's Earth Band, ki so pod vodstvom briljantnega južnoafriškega klaviaturista, aranžerja in občasnega pevca Manfreda Manna iz albuma v album postajali vse bolj zvočno sofisticirani in aranžersko dovršeni. Tako kot večina drugih Earth Band albumov vsebuje originalne kompozicije in priredbe drugih glasbenih izvajalcev. Zanimiv podatek je, da je »Messin'« v ZDA izšel pod naslovom »Get Your Rocks Off«, medtem ko je bila skladba »Black And Blue« zamenjana za »Pretty Good« in to iz povsem banalnega razloga, ker so si pregovorno butasti Američani napačno razlagali reference na suženjstvo v njenem besedilu.
Originalna Manfred Mann's Earth Band postava je pod Mannovim pronicljivim orglarskim narekom na »Messin'« blestela v polnem sijaju, čeprav so se njihovi najboljši dosežki pravzaprav pojavili na naslednjih treh albumih, kar ni presenečenje, saj so v Micku Rogersu imeli obenem enega najbolj nadarjenih (žal tudi najbolj prezrtih) britanskih kitaristov sedemdesetih ter imenitnega pevca, medtem ko je bila ritem linija, katero sta tvorila kultni bobnar Chris Slade (kasneje tudi član skupin Uriah Heep, Asia in AC/DC) in z melodično tehniko igranja obdarjeni basist Colin Pattenden, konkurenčna najboljšim klasičnorockovskim izvajalcem sedemdesetih. Rogersov stil igranja kitare je razen streljanja težkorockerskih kanonad vseboval nadvse pestre influence iz sveta bluesa in jazza, tako da se je odlično dopolnjeval s poglavarjem banda, klaviaturskim čarodejem Mannom, ki je med igranjem svojih najljubših inštrumentov, Hammond orgel in mini Mooga, poleg klasicizma prisegal tudi na jazz.
Album se odpre z naslovno skladbo, katero je napisal Mike Hugg, ustanovni član Manfredovega originalnega banda iz šestdesetih ter kasneje tudi kratkotrajnega jazz rock fusion projekta Manfred Mann Chapter Three, kjer je sodeloval na obeh albumih. Dandanes Hugg vodi koncertno repliko banda Manfred Mann iz šestdesetih, ki, ironično, nastopa brez Manfreda. »Messin'«, ekološki lirični poziv, kakršnih je Manfred v svoji karieri ustvaril kar nekaj, vsebuje številne 'šamanske' efekte, ki ustvarjajo afriško vzdušje. To dokazuje, da Mann ni nikoli pozabil na svoj rojstni kraj. Okostje skladbe sicer sestavljajo krepke kitarske fraze, Rogersov karizmatični vokal, 'poglavarjevi' prebrisani orglarski manevri in ženske spremljevalne vokalne harmonije. Kljub številnim kompleksnim kitarskim in klaviaturskim improvizacijam pa tovarišija ves čas ohranja osrednji melodični motiv in dramatično, trdorockersko atmosfero, ki v refrenu pridobi epske dimenzije.
»Buddah«, kjer vladajo eterični akordi akustične kitare in melanholične sintetizatorske teksture, je popolnoma avtorska skladba, ki je nastala v sodelovanju med Mannom in Rogersom. Vsebuje pričakovan preobrat v trše vode, kjer mogočne kitarske fraze in neusmiljeni zamahi po bobnarski postavitvi narekujejo odločen ritem, medtem ko je Mickova izrazito čutna pevska predstava vnovič zavzame osrednji fokus celotne skladbe. Inštrumental »Cloudy Eyes«, še ena avtorska stvaritev, se šibi pod težo Manfredovih in Rogersovih melanholičnih klaviaturskih oziroma kitarskih improvizacij s pomočjo katerih se v trenutku izgradi mogočna in obenem pretresljiva atmosfera. Stopnja virtuoznosti med obema osrednjima Earth Band inštrumentalistoma je osupljiva, vendar 'zvezdniško žezlo' tokrat pripade neverjetnemu Rogersu, ki mimogrede pričara eno najboljših kitarskih solaž v svoji karieri.
Po trdo rockersko začinjeni »Get Your Rocks Off«, prepričljivo najbolj komercialno usmerjeno delo na albumu, je priredba Boba Dylana, zato ne preseneča, da so jo Američani izbrali za naslov svoje verzije »Messin'«. Prav gotovo od vseh del zveni najbolj 'ameriško', predvsem po zaslugi tipičnega 'kavbojskega' besedila o avtocesti, umazanih, bluesy kitarskih pasaž in izrazito komercialnega refrena. Inštrumental »Sadjoy«, še ena Mannova avtorska skladba, je polna melodičnih kitarskih improvizacij, kompleksnih bobnarskih prehodov in zasanjanih, zborovskih vokalizacij v ozadju, kar pomeni, da gre za še eno zabavno artrockovsko poslastico.
»Black and Blue«, že prej omenjena priredba avstralske blues skupine Chain, ki se ni smela pojaviti na ameriškem trgu, kljub temu, da gre za ostro kritiko suženjstva in ne obratno, je klasični blues rocker, katerega pa Earth Band dodobra začinijo z vrsto kompleksnih inštrumentalnih improvizacij na kitari ter zlasti na mini Moogu s pomočjo katerega gospod Mann priredi pravcato improvizacijsko orgijo. S karibskim, 'Havaji' vzdušjem prežeti »Mardi Grass Day«, priredba ameriškega glasbenika Dr. Johna, predstavlja precej lahkoten zaključek albuma, saj vsebuje plesne ritme, veseljaške pevske harmonije in milozvočne kitarska pasaže, ki še stopnjujejo vsesplošno hudomušno strukturo.
Ponovna izdaja »Messin'« iz leta 1998 vsebuje skrajšano, single verzijo inštrumentala »Cloudy Eyes« ter prej omenjeno priredbo ameriškega country/folk pevca Johna Prinea, »Pretty Good«, tipično ameriško obarvani blues rock zabavljač, katerega Earth Band po pričakovanju reanžirajo v bolj trdorockerske slogovne vode in mu dodajo za ščepec improvizacij več.
Z »Messin'« so Manfred Mann's Earth Band napovedali, da nameravajo postati resna konkurenca vodilnim progresivnorockovskim skupinam tistega časa, saj je njihova avtorska glasba, ob številnih, nadvse kvalitetnih priredbah, postajala vse bolj zvočno sofisticirana in tehnično dovršena, medtem ko so na svoj veliki komercialni preboj na drugi strani Atlantika morali počakati še štiri leta, ko se je zasedba, ki je posnela to studijsko klasiko že spremenila.
na vrh