»Men Who Climb Mountains« je deseti studijski album britanske neoprogrockovske institucije Pendragon in naslednik predhodnika »Passion« iz leta 2011. Pendragon so v tem času doživeli eno spremembo v postavi, saj je večletnega bobnarja Scotta Highama (uradno iz osebnih razlogov) zamenjal Craig Blundell, kar pa po pričakovanju ni radikalno vplivalo na spremembo njihovega zvoka in slogovnega pristopa, saj osrednji skladatelj še vedno ostaja kitarist/pevec ter poglavar skupine Nick Barrett. Slednji je med ljubitelji neoproga cenjen predvsem po svojih izjemnih kitarskih veščinah in manj po vokalnih spretnostih, medtem ko Pendragon dandanes ne bi bili niti približno tako čislani, če ne bi Barrett že od sredine osemdesetih dalje uspešno sodeloval s klaviaturskim mojstrom Cliveom Nolanom (Arena, Shadowland) ter prekaljenim basistom Petrom Geejem s katerima tvori jedro te kultne skupine.
Pendragon sicer že od albuma »Pure« (2008) dalje negujejo precej mračnejši in brezkompromisni slog kot v prejšnjih dveh desetletjih, ko so med neoprogresivci zaradi pozitivne narave posameznih aranžmajev in besedil nekaterih preteklih del veljali za nekakšne 'veseljake' neoproga. »Men Who Climb Mountains« je sicer zaznavno drugačen album od njegovega predhodnika, čeprav prepoznavni 'triki' še vedno ostajajo isti; Barrettove melanholične kitarske solaže, Nolanovi dramatični simfonični aranžmaji in Geejeve melodične bas linije med posameznimi kompozicijami ustvarjajo kompleksno in napeto atmosfero skozi katere Nick podaja svoja raznovrstna besedila.
Nolan si je tokrat privoščil veliko več tradicionalističnih klasicističnih aranžmajev ter se na Barrettovo skladateljsko in aranžersko pobudo odrekel elektronskim teksturam, ki so bile na »Passion« dokaj pogoste, kar pomeni, da se band ne trudi več zveneti 'moderno', potem ko so jih nekateri v preteklosti kritizirali, da se vse preveč zanašajo na ideje in motive prog klasikov sedemdesetih. Glavna problema tega sicer kvalitetnega dosežka sta pretirana odsotnost melodičnosti in pomanjkanje memorabilnih trenutkov, kar je za Nicka Barretta, ki je bil v preteklosti mojster za pisanja melodičnih aranžmajev, precej nenavadno.
»Men Who Climb Mountains« vsebuje precej nespodbuden, počasen in skorajda depresiven uvod prek skladbe »Belle Ame«, ki je polna Nickovega sentimentalnega 'jamranja' in razvlečenega udrihanja enoznačnih, bazičnih akordov, ki se ne razvijejo nikamor. Vzdušje v nadaljevanju nekoliko popravijo Nolanove orkestralne zavese. Tovrsten, dokaj neposrečen uvod v album se Pendragon še zdaleč ni pripetil prvič v njihovi karieri. Na solidnem, vendar nekoliko razvlečenem »Beautiful Soul«, kjer je v ospredju melodičen in dvigujoč refren, Pendragon nenadoma 'zrastejo rožički', kar ponazarja Barrettov agresivnejši stil petja ter lomljenje trdih rifov, kar da albumu rahel zagon. »Come Home Jack«, ki se odpre z melanholičnim kitarskim improviziranjem, kjer je Barrettu treba vnovič priznati, da je še vedno eden izmed boljših neoprog kitaristov, vsebuje precej dolg uvod preden ta 'žalujoča' skladba postane vsak kolikor toliko zanimiva.
»In Bardo« s svojimi prefinjenimi harmonijami, kjer se na tenkočuten način prepletajo melanholične kitarske pasaže in prodorne sintetizatorske teksture, predstavlja enega izmed najboljših trenutkov albuma in napoved nekoliko zanimivejšega nadaljevanja. »Faces of Light« je solidna, pozitivistična balada, kjer navdušijo predvsem spremljevalne vokalne harmonije znotraj refrena, ki se pretakajo skozi pozitivistična aranžma, kar je v primeru Pendragon že stari, preizkušeni trik, ki pa po ambientalni plati še vedno vžge. »Faces Of Darkness« vsebuje nekaj nadvse zanimivih dramaturških vložkov, še posebno kar se tiče Nolanovih neoviktorijanskih aranžmajev na klaviaturah, medtem ko se med seboj nenehno izmenjujejo pozitivistične in temačne ambientalne nianse. Edino kar si bo večina poslušalcev med poslušanjem »For When The Zombies Come«, sicer povsem povprečnim dosežkom, zapomnila, so Barrettove čudovite kitarske improvizacije s katerimi možakar nikoli ne razočara.
Precej bolj zanimivo izpade epski »Explorers of the Infinite«, morda celo vrhunec celotnega albuma, ki vsebuje keltsko obarvani aranžma in mistično atmosfero, podkrepljeno z melodičnimi bas linijami in tenkočutnimi kitarskimi variacijami, medtem ko se v ozadju pretakajo mogočne simfonične zavese. Nolan odlično dopolnjuje Barretta tudi pri petju vokalnih harmonij, kar se še posebno sliši na zaključnem dosežku »Netherworld«, ki je po pristopu še najbližje nekaterim Pendragon kompozicijam iz preteklosti, še posebno z albuma »Not Of This World« (2001), kar bo še posebno všeč dolgoletnim pristašem, ki so prisegali na ero banda, ko je bil Nick obseden s tem, da v modernem času poustvari zvok klasičnih Pink Floyd.
»Men Who Climb Mountains« je dober album, toda nič več kot to, kar je za skupino s takšnim renomejem in kilometrino nekoliko pod običajnimi pričakovanji, vendar so očitno tudi Pendragon za seboj pustili svoje artistično najbolj prodorne čase, tako da bo v prihodnosti vse manj verjetnosti za kakšna posebna presenečenja, še posebno v smeri pozitivne zvočne evolucije. Druga polovica albuma, zlasti prek skladb »In Bardo, »Explorers of the Infinite« ter »Netherworld«, sicer prinaša nekaj zanimivih skladateljskih idej, ambientalnih izboljšav in manj sentimentalnega 'jamranja' na pastoralnem zaledju s katerim tokrat gospod Barrett na trenutke pretirava, vendar je vsega tega še vedno premalo, da bi se ta album uspel zasidrati v panteon neoproga, tako kot se je to posrečilo nekaterim njihovim preteklim dosežkom.
na vrh