Kaj bi danes lahko velikega Beatla sploh še gnalo naprej? Dokazovati se mu ni treba več prav v ničemer. Ker je pač Beatle. No in ker je pravi rojeni Beatle, je za takšnega umetnika popolnoma naravno, da se ne bo ustavljal.
Kali za novi studijski album so vzklile že v letu 2003, ko je nastajala večina osnovnih idej za material na njem. No temu navkljub, pa se je Paul takrat preusmeril na delo za "Chaos and Creation in the Backyard" (2005), za njegove kriterije, izzivalno svež album, ki je s pomočjo producenta Nigela Godricha opozoril, da je McCartney našel nov motiv za nadgradnjo svojega obsežnega opusa in da se mu ni treba vselej in nujno zanašati le na svoje 45. let stare in dodobra znošene, a še vedno funkcionalne, čeveljce.
Z "Memories Almost Full" se McCartney vrača domov oziroma na vse kar razumemo pod imeni The Beatles, Wings ali solo McCartney. Ponuja znova sveženj pop rock pesmi, na način, ki ga razume le on in na način, ki je pred mnogo leti, pravzaprav pomenil Biblijo pop rocka. Časa od iniciacije idej, do izdaje albuma, je bilo znova dovolj in skladbe na njem se lahko pohvalijo po novi glasbeni perfekciji. Paul slovi po prefinjenem občutku, da predstavi idejo na sila preprost in neposreden način, obenem pa to preprostost opremi, oboroži ter okrona s svojim iskreno čutnim dotikom ter duhovitimi oblačili aranžmajev, s katerimi mož tako spretno rokuje, kadar želi svojo idejo učinkovito predstaviti. Neverjetno je kako ostaja McCartney v tem prepričljivi genij, tudi pri svojih 65 letih in svojem 21. studijskem albumu (vštevši dela Wings). Morda so mnogi po "Chaos and Creation in the Backyard" pričakovali od Paula nadaljnje odpiranje umetnika v smislu integracije elementov v njegovo klasično glasbeno percepcijo. Pa se to ni zgodilo. Mož znova hodi v svojem standardnem obuvalu, v katerem se najbolje počuti in s katerim zna odmeriti najbolj učinkovito svoj sleherni korak.
In v korakanju nikakor ni zatajil. Na albumu najdemo 13. raznolikih pop skladbic. Med njimi ni ene, ki bi jo lahko označili za "polnilo". Na moč razveseljiva novica je tudi ta, da je album dolg komaj dobrih 40 minut, kar prinaša kratkost, jedrnatost in učinkovitost glasbene ekspresije. Album odpre Dance Tonight, ki je dobesedno banalno preprosta v svoji neposredni goloti. Naj koga to moti ali ne, skladba se nahaja na točno pravšnjem mestu albuma, saj označuje njegovo celotno sporočilo. Vodena v prijemu akordov akustičnih strun, pospešenega lahkotnega ritma, v katerega bi se brez težav prilegel celo prekmurski lončeni bajs in seveda nalezljivo privlačnim nezamenljivim Paulovim vokalom, kje drugje kot v središčni vlogi. Ever Present Past, ki mu sledi, je oblečena v elektriko. Nežnih kolažev, spevna melodija, nov prijazen pop ritem in seveda uspeh ni izostal. Skladbica je že našla pot do radijskih valov. Kako izbira aranžmajev pripomore h gradnji učinkovitega vzdušja znotraj preprostega osnovnega aksioma glasbe Paula McCartneya, pa poudarja See Your Sunshine, v kateri Paul postavi sam aranžma bas kitare v ospredje, s čimer dosega enkratno protiutež, sicer sladkemu spominu na svojo Heather Mills. Prvi vrhunec plošče je pospešeni rocker Only Mother Knows, s prikupno boogie vzmetjo, ki te odstreli nazaj med budne, po sentimentalnem predhodniku. K dinamičnemu premiku plošče prispeva tudi dejstvo, da je Paul uporabil v tej skladbi za njeno izvedbo skupino, ki poudarja nadvse naravno rock moment v njej. You Tell Me je akustična balada, kjer sije v svoji ganljivi čutnosti Paulov vokal z vso izrazno intenziteto. Sledi izlet v The Beatles vode z Mr. Bellamy, z osnovno izkušnjo velikega klavirja, ki bo na trenutke nemara komu odzvanjal v ušesih v duhu skladbe Lady Madonna.
Okrasni detajli v osnovni preprosti strukturiranosti skladb gradijo na vzdušju in dinamiki. McCartney v tem izkušeno spretno krmari. S tem razbija sleherno opcijo, da bi se na material prikradla plesen patetike. Tu so racionalno odmerjeni dodatki, ki dobrohotno vznemirjajo, kot npr. violinski dodatki (vhod, izhod Only Mother Knows), potem "queenovskih" spremljevalnih vokalov v bluesy Gratitude, ki obdajajo centralno poudarjen soul pristop Paula, katerega danes sicer ne uporablja prav pogosto. Posebnež plošče, ki definitivno odstopa od pop oznak je House Of Vax. Ta ne skriva niti trenutka transcendence. Atmosferično blizu duhu poslednjih Pink Floyd stvaritev (celo po izbranih vokalnih linijah). Sprva naravno z klavirjem, sledi rast atmosfere skozi vključek električne kitare, katere solaža je prežeta z dolgimi pull offi ("Gilmoureskami"). Ob tem je na "Memory Almost Full" na moč zanimivo opazovati, kako se Paulov vokal odlično znajde med vijuganjem znotraj različnih žanrskih dotikov, ki jih vpleta v svoj elementarni pop rock izraz. The End Of The End, je eden najmočnejših umetnikovih trenutkov plošče. Gre za baladno usmerjeni osebno izpovedni rekvijem. McCartney tukaj brez kančka patetike zre v oči trenutku smrti in se hkrati izpolnjeno ozre na svoje velike dni. Nod Your Head, kot zaključna točka zaveje v duhu Helter Skelter "beatlesizmov".
Paul je znova izrezljal odličen studijski album. Album raste k poslušalcu počasi, kot posledica izredne medsebojne raznolikosti skladb. Ko album priraste k srcu in se usede v ušesa, je ni bojazni, da se ga naveličaš. To je tip albuma da, ko se odvrti do konca, vzbudi željo po ponovnem pritisku na gumb "play"! Naravno zveneči, visoko spevni in ušesom prijetno poslušljivi lahkotno sprostitveni "Memory Almost Full" s svojo dovršenostjo, še naprej poudarja močan McCartneyev kreativni navdih v njegovih zrelih letih in bogato nagrajuje vse ljubitelje klasično rustikalnih pop rock prijemov, ki jih je Paul položil v zibelko, nekoč dolgo tega in s katerim si je zgradil nepozabni spomenik, ob katerem dvomi v verzih The End Of The End, v trenutku zbledijo.
na vrh