Brainstorm so v današnjem času obsojeni na status enega izmed glavnih živečih nosilcev evropskega power metala, ki se morajo prebijati skoz temno ero trenutne nepopularnosti tega žanra. K sreči se reč vrti v ciklih. Ko je brutalnost iskana, je melodičnost zatirana. Kljub temu Brainstorm kljubujejo. Vztrajno kljubujejo. S svojim predhodnim opusom so si utrdili ime, ki je danes cenjeno med poznavalci kvalitetne heavy metal glasbe.
Skupina je z albumom "Liquid Monster" (2005) pričela kazati znake zvočnih in slogovnih sprememb. Svoj trdo naviti pedigre je pričela mehčati in iskati rešitve v vse večjem plasiranju melodičnih vodilnih napevov. Strukture so se temu primerno poenostavljale in skupina je pričela dajati prednost melodiji.
Vsekakor se je nekakšna mini "thrash" nalepkica, ki so jo nosili stari albumu kot denimo "Ambiguilty" (2000) ali "Metus Mortis" (2001) le nekako odlepila skozi drugo polovico prvega desetletja novega milenija. "Memorial Roots" to potrjuje. Če je komu nova situacija v skupini najbolje pisana na kožo, je to pevec Andy B. Franck. To je eden najimenitnejših pevcev evropskega heavy metala. Z blago grlenim, avtoritativnim in izdelanim melodičnim petjem, ki združuje v sebi tako prvine petja Brucea Dickinsona (Iron Maiden), kot vrtoglava višavja Michaela Kiskeja (ex-Helloween), dobiva Andy še več prostora skozi epske napeve novih skladb znotraj pompoznih refrenov, ki nekoč niso bili pravilo Brainstorm glasbe. To so denimo otvoritvena Forsake What I Believed, The Conjunction Of 7 Planets, Hailed Down Dreams ali The Final Stege Of Decay (slednji z odlično položeno melodično solažo v pasaži srednjega instrumentalnega dela). Tudi v hitrejših delih albuma kot so Ahimsa ali Shiver, kljub bogatemu ritmičnemu kotaljenju in razgibanemu ter agresivnemu riffanju obeh kitar, prevzema melodija in s tem višji nivo pompoznosti, glede na predhodna dela skupine, primat. Z njo vred pa tudi izkoristek vokalnih razsežnosti Andyja B. Francka. Vso reč pa podpihuje tudi integracija klaviatur, ki prihaja bolj do izraza, kot v preteklosti.
Po manj zanimivem in ne ravno navdahnjenem predhodniku "Downburst" (2008) je "Memorial Roots" znova čvrsto stoječa gesta te izkušene in prekaljene nemške zasedbe, ki sicer ne dosega nivoja žlehtnobe, nepopustljivega grizenja in togotnega rezgetanja najbolj žlahtnih časov te skupine, ki so obsegali ustvarjalno obdobje med leti 1997-2003 (obdobje vrhunca "revivala" melodičnih oblik metala) in takrat sodili med "power" metal skupine najbolj trdega in surovega značaja, ki se je rada pečala s prvinami "thrash" metala.
"Memorial Roots" ne daje občutka strupeno navitega hitrostnega pobega (nepredstavljive) sedme prestave. Peklenska hitrost, ki jo je skupina dosegala nekoč na starih albumih je ujeta v skladbi Cross the Line. A je to premalo, da bi premaknilo kretnico, ki usmerja tir v prid srednje hitremu albumu, kateremu poveljuje pompoznost melodično spevnih refrenov.
Glavna kritika temu albumu pa gre na rovaš produkcije. Basi so daleč preveč porezani in snare boben zveni škatlasto, kovinsko, stanjšano. Zlasti se to pozna, ko pobegne bobnanje v kotaljenje dvojne bas boben stopalke, nad tem ždita kitari v enoglasnem trzanju tercetnih harmonij (primer skladba Victim), ali v umirjenem delu znotraj kitice v The Conjunction Of 7 Planets, ko takšnih slabo zapolnjenih zvočnih lukenj res ni težko preslišati. Skozi cel album. Naveza Sascha Paeth in Miro, ki sta v preteklosti producirala albume visoko melodičnim skupinam kot so Rhapsody Of Fire, Angra, Avatnasia, Edguy, nemara ni ravno najbolj posrečena izbira za bend kova Brainstorm.
Album tudi ne dosega enakovrednega kakovostnega nivoja v skladanju skladb. Denimo skladbe Victim, When No One Cares ali Blood Still Stains, so manj intenzivni trenutki, manj navdahnjeni trenutki albuma, kjer bi skupina lahko iztržila več. Zato album v kvalitetnem značaju nekoliko zaniha. K sreči zaključijo Brainstorm "Memorial Roots" z močnejšo Would You kontrastnega dialoga med agresivnejšo kitico in bombastičnim, arensko spevnim refrenom.
Suma sumarum, Memorial Roots ni slab album, a ne dosega nivoja, ki ga pričakujemo od veteranov, ki poznajo prav vse studijske trike, kot so Brainstorm. Torej to ni nivo odličnega Liquid Monster (2005), je pa precej nad nivojem "Downburst" (2008) albuma, ki uspeva iztržiti dovolj, da ga bodo vzljubili vsi, ki podpirajo glasbo Brainstorm in so jo vselej podpirali. Skupina z njim dokazuje, da nosi v sebi prirojen občutek za plasiranje izdelanih melodičnih napevov. V kolikor bo v to smer izdatneje brcala tudi v prihodnje, pa bo morala precej več pozornosti posvetiti sami produkciji. Od te je odvisno učinkovito delovanje mnogoterih razpoloženjskih stanj (beri vzdušij), v zvezi s katerimi, roko na srce, album "Memorial Roots" v marsičem pušča poslušalca hladnega.
na vrh