Za koliko ljudi bi lahko rekli, da so samostojno izumili en cel žanr? Ne veliko. Christian Vander je eden takšnih ljudi. Razvoj tega žanra (zeuhl) se je začel s tem albumom. Po dveh bolj jazz obarvanih izdelkih, je bila na vrsti sprememba. Mekanik Destruktiw Komandoh je tretji del Theusz Haamtahka, ki je neke vrste kobaiansko Sveto Pismo. Slišal sem že kar nekaj primerjav med MDK in takoimenovano klingonsko opero. Sem sicer kar pristaš serij Star Trek, vendar se ne spomnim, da bi kdaj v kakšnem delu slišalu izseke iz kakšne klingonske opere, tako da ne morem reči, če je primerjava na mestu.
Zakaj naj bi bil ta album kot opera? Preprosto. Tukaj se prvič pojavijo Magmini znameniti večplastni vokalni aranžmaji. Vanderjeva žena je skupaj z ženskim zborom možu priskočila na pomoč, Vander sam ima kot vokalist precej bolj opazno vlogo, Klaus Blasquiz pa je zanesljiv kot vedno. Dosti ljudi Vanderjev glas moti in če poslušate prejšnja dva albuma, je jasno zakaj. Na Kobaia in 1001° precej več vrešči, a tokrat v glavnem kombinira med svojim slavnim falzetom in normalnim petjem.
Čeprav so tokrat v ospredju izvrstni vokali, ostali inštrumenti niso zanemarjeni. Vseskozi so prisotni odlični repetitivni klaviaturski vložki (včasih igra tudi Vander sam), ki se kar stopijo skupaj z vokali. V glavnem se sliši Rhodes električni klavir. Prvič je za Magmo nastopil basist Jannick Top, a tokrat je njegov bas nekoliko bolj zadržan kot kasneje. Ni tako zelo agresiven, igra bolj umirjeno, a zato nič manj dovršeno. Kitara pri Magmi nikoli ni bila glavna. Temu je tako tudi tokrat. Le redko pride v ospredje, v glavnem le nekoliko doda že k tako bogatemu zvoku. Ena značilnost MDK so trobente, ki zvenijo kot da bi kot fanfare naznanjale prihod plemstva. Saj pravzaprav to skoraj počnejo, ker naznanjajo prihod preroka. Nekoliko manj opazna so ostala pihala, a tudi ta pripomorejo k končnem izdelku. Potrebno pa je pohvaliti tudi odlična delo na tolkalih Vanderja in Blasquiza: vibrafon, zvončki,... Na koncu pa nikakor ne smem pozabiti samega mojstra, ki se skriva za bobni. Vander zopet bobna kot da bi se šlo za življenje in smrt: včasih jazzovsko, včasih zelo ritmičo in lagodno, a vselej v samosvojem dovršenem stilu.
Na tem albumu se jasno opazi, da je Christian Vander postal šef. Več poje, pesmi zvenijo drugače, drugačna pa sta tudi sama zgradba skladb in slog. Tudi zgodba, ki govori o planetu Kobaia dobi tukaj drugačen, spiritualen, metafizičen pridih, ki se odrazi v vokalnem, skoraj psalmskem, stilu.
Magma je znana po svoji repetitivnosti. To pomeni, da se melodije dostikrat ponavljajo, pesmi se vrtijo v krogih. A zaradi tega skladbe niso nezanimive, saj se melodije nadgrajuje in tudi aranžmaji so vedno drugačni. Če si pristaš zeuhla, to prvino vzljubiš in kmalu se ti ti napevi in psalmi vžgejo v spomin in postanejo del tebe.
Melodije so precej bolj razvite, a še vedno ne do tolike mere kot na kasnejših izdelkih (Wurdah Itah, Attahk). Tako da, ne glede na to, da naj bi bila to klasika, bi še vedno lahko bil boljši izdelek. Tudi sama produkcija zveni slabotno, kot da bi bili mikrofoni postavljeni v drugi sobi. Nedvomno bi remaster zelo koristil.
Pred MDK je prvič prišlo do večjih sprememb v postavi. Nekateri člani niso bili zadovoljni, da je Christian Vander dobil popoln nadzor nad ustvarjanjem in so odšli. A kaj kmalu so prišli drugi, ki so več kot zadovoljivo zapolnili praznine. Očitno je producent Giorgio Gomelsky storil prav, ko je Vanderja postavil za šefa.
Mnogim sta Mekanik Destruktiw Komandoh in glasba Magme nasploh dolgočasna, a tisti, ki sprejmejo Vanderjevo vizijo, so bogato poplačani. Pri zeuhlu gre za nalezljive melodije, ki se morda velikokrat ponavljajo, a so tako dobre, da te potegnejo zraven in te ne izpustijo. Slišal sem tudi demo verzije in žive posnetke pred izidom in prav možno bi bilo, da bi album nadaljeval v stilu prejšnjih dveh, a je bilo v zvezdah zapisano drugače. Vander se je odločil, da bo šel v drugo smer, stran od jazz-rocka. Očitno z zgodnjimi osnutki ni bil zadovoljen, tako da je to precej drugačna zadeva kot predhodne verzije. Vsekakor pravilna odločitev. Eden najpomembnejših albumov v njihovi diskografiji in eden najpomembnejših albumov v progresivnem rocku.
na vrh