Čas hitro teče, Paradise Lost, veliki veterani in očetje doom metala iz Velike Britanije, pa so se očitno odločili odteči cel razvojni krog. Do srečanja s koreninami. Maratonskih časovnih razsežnosti. Znova namreč igrajo čistokrvni doom metal v katerem brez sramno domujejo elementi ekstrema, točneje death metala. Dejansko se je tranzicija začela z izvrstnim »Faith Divide Us,.. Death Unite Us« in se je preko albumov »Tragic Idol« in »The Plague Within« vnos ekstremnih elementov v doom iztočnicah komponiranja nadgrajeval in poglabljal. No z »Medusa« pa so očitno v smislu slogovne tranzicije in povratka h koreninam, Paradise Lost sklenili celotni razvojni krog.
Pravzaprav bi bil »Medusa«, ki je skupno že petnajsti studijski Paradise Lost album, več kot izvrsten, v kolikor ne bi na trenutke deloval nekoliko previdno in ne bi, za znani izpovedni domet skupine, ponujal nekatere ideje, ki so jih pionirji dooma v preteklosti že preizkušali. »Icon« in »Draconian Times«? Z lahkoto najde z njima priključek tudi novi album »Medusa« (denimo skladbi The Longest Winter ali/in Blood & Chaos). Takšno spoznanje pa je uspešno unovčeval idejno občutneje razgibani »The Plague Within«. Produkcija je znova kotaleče surova, kitarske fraze se uničujoče šopirijo, ko njihova pogubna turobnost požira pred seboj sleherni žarek svetlobe. »Medusa« zvoči v tem oziru brezkompromisno in zalaga poslušalca s peklensko energijo. V miksu zvočne slike je le delo bobnov novinca v ekipi Waltterija Väyrynena, mladeniča, ki sicer velja za MacKintoshevega kolega pri Vallenfyre, nekoliko v podrejenem zvočnem položaju. Nemara delam s to opazko krivico skupini, saj so riffi tako brezkompromisno dominantni, da ritem kinetika avtomatično izgublja primat, navkljub temu pa, bi lahko »snare«, kotel in tom-tome kanček bolj navili.
Paradise Lost torej tudi tokrat s peresno lahkoto oživljajo razglede brezupa, apokalipse, minljivosti in majhnosti človeškega življenja. Prav tako je album poln družbeno kritičnih sporočil. Paradise Lost ostajajo okameneli mračnjaki in melanholiki, ki jim ni najti para, ki bodo vedno raje vladali peklu kot služili nebesom, to je jasno. Kompozicije novih časov torej superiorno funkcionirajo v stapljanju doom in death metalskih elementov, zvok novega albuma, pa je v mrliškem razpoloženju in sami moreči energiji korektno prenesen z albuma »The Plague Within«.
Album »Medusa« se odpre velikopotezno. Z najdaljšo skladbo Paradise Lost kariere, osem in pol minutno zloveščo doom/death metal zadušnico in pravim trohnečim krepelom imenovanim Fearless Sky. Sentiment iskrenosti podanih kitarskih fraz in pa Holmesovega petja/grčanja, ohranja tudi na novem albumu vso pristnost opravljene tranzicije. Danes učinkuje to stapljanje doom in death elementov pri Paradise Lost seveda zrelostno nadgrajeno, novo najdenega navdihovanja pa ne primanjkuje, ne pri MacKintoshu, ki je igral za Vallenfyre, kot tudi ne pri Holmesu, ki prepeva za Bloodbath. Njegova kombinacija votlega baritona in grčanja deluje preko albuma v vsem izvrstno in vseskozi na moč suvereno. Upajmo, da Holmes prenese to studijsko formo tudi na koncertne odre.
Kot povedano. Zelo dober novi album zasedbe, ki pa ga občasno pesti le občutek, da želi biti nekoliko previden, da dostavlja malo manj razgibanosti kot predhodnik in da mu manjka še kakšen idejno bolj pečaten in grabežljiv doom/death metalski riff. Sicer pa prinaša »Medusa« vsebino, ki je sicer za pedigre eksperimentiranja, po katerem je skupina že leta tako znana in cenjena, za Paradise Lost ekspresivno cepetanje na mestu. No po drugi plati pa je to album, ki od glave do pete postreže natanko s tem, kar Paradise Lost v svojem artističnem prabistvu pravzaprav so in kar že od nekdaj najbolje znajo ustvarjati. Bolj iskreno od tega pač ne gre! Pravi oboževalec te skupine ima album »Medusa« že davno tega doma.
Paradise Lost - Blood & Chaos (uradni video):
na vrh