Dragonforce je skupna, pri kateri natanko veš kaj boš dobil ob vsakem nov izdanem albumu. Tudi njihov šesti studijski album »Maximum Overload« ne prinaša rojstva nove galaksije v fiksiranem glasbenem vizionarstvu izpovedne konstante Dragonforce. Devet avtorskih skladb in ena priredba je rezultat, ki predstavi že v uvodnem delu s skladbo The Game, klasično Dragonforce izrazoslovje. Skupina je že z otvoritveno The Game, izdano v letošnjem juliju kot single in videospot, znova potolkla hitrostni rekord, saj so Dragonforce izmerili, da je to najhitreje odigrana skladba dosedanje kariere. S tem dejanjem so fantje popravili rekord, ki ga je držala skladba Fallen World s prejšnjega studijskega albuma skupine »The Power Within« (2012).
Leta tečejo, bend pa vzdržuje svoj prepoznavni »Supernintendo metal« zvok, ki jaše na vzmetnicah osupljive tehnično hitrostne izpiljenosti čarovništva kitarske natezovalnice prstov v navezi Sam Totman / Herman Li. Vsekakor je novi vokalist Marc Hudson tokrat prišel do večje izraznosti. Mož se je namreč priključil skupini tik pred pričetkom snemanja albuma »The Power Within« leta 2012, zato takratna forma kompozicij še ni bila optimalno pisana na njegovo grlo.To pot je drugače. Bend je v dveh letih v ekipnem duhu znova zrasel in Hudson implementira skladbe precej bolj učinkovito s svojo teatralno »pomp« eksplozivnostjo melodične čistosti in vokalne izklesanosti. Skladbe zadržujejo po vrsti grabežljivo bombastiko, s krešendom v spevnih refrenih. Pisane bodo na kožo bazi ljubiteljev skupine. Preverjeno.
In vendar. Novosti, novosti. Čeprav gre v njih za inferiorne nianse minornega pomena, je prva opazka, da je zvok novega albuma nekoliko »globlji« in »gostejši«. Zavoljo produkcije, ki so jo fantje prvikrat v karieri prepustili »zunanjemu človeku«. Producentsko krmilo je namreč prevzel kar Jens Bogren, priznani švedski tonski mojster, ki je med drugim oblikoval zvok zasedb Opetn in Katatonia. Glede na veliko predvidljivost dodobra utečene šablone ultra-hitrostnega igranja kompozicij, pa ravno tresenje morja tonov kaj kmalu prične poslušalca utrujati in energetsko izžemati. To velja tudi za enodimenzionalnost ritmičnih form, ki poznajo le najvišji hitrostni torpedo v neusmiljenem maršu dvojne bas boben stopalke. In vendar si je bend to pot omislil nekaj več konciznosti v pristopanju do formatiranja skladb in občutij albuma. Tako prinašajo zaželen odklon od predvidljivih trikov skupine (ne pa tudi od generičnosti žanra) skladbe Three Hammers, Symphony of the Night ter The Sun Is Dead. Srednje hitri tempo prve prinaša pravi balzam za ušesa, izdatno pozornosti in izkoriščenost, pa pridobiva odlični Mark Hudson, saj se za pevca odpre končno dostojni prostor, da prevzame pozornost neusmiljenemu kitarskemu sekanju. Tudi Symphony of the Nigt preseneti s preskokom atmosfere v srednjem umirjenem delu. Očitno je skupna začela naposled polagati več pozornosti, več časa ter energije, piljenju kompozicij. Torej ne gre zgolj za refleksno kinetiko po principu temeljnega izhodišča, ki ga poznamo pri Dragonforce in se glasi »Odigraj hitro kolikor se da, a hkrati ohrani matematiko melodične predvidljivosti«, pač pa prinaša Maximum Overload naposled nekaj malega deviacij.
Nadaljevanje albuma pa vrne stvari na ustaljeno mesto, ki ga pri Dragonforce še kako dobro poznamo. Ob redosledju skladb Defenders, Extraction Zone in City of Gold, je poslušalec znova pahnjen v stanje zmede, saj je že nekoč slišal zelo podobno skladbo te skupine, vendar se ne spominja več ne kdaj, ne kje! Na rep albuma je dodana še ena popestritev. Priredba Johnny Casheve Ring of FIre. Pri multiplih predelavah, ki jih je skozi zgodovino doživel Cashev izvirnik, je verzija, ki jo je posvojil glasbeni dosje skupine Dragonforce silno uspel eksperiment, ki prinaša obilje zabave v zaključnih trenutkih tega albuma.
Še ena tipska Dragonforce plošča, s tremi, štirimi odkloni, kar prinaša v zakoličeni šabloni, ki se ne želi spreminjati, celo nekaj svežine. Bere se malo, pa vendar pomeni veliko. Očitno je bend po 15. letih delovanja le nekako spoznal, da kompozicija ne pomeni le bestialnega divjanja skozi notna črtovja v najvišjih hitrostnih prestavah, ki dosegajo mejne zmogljivosti človeškega igranja instrumentov. Prva lastovka še ne prinese pomladi, deviacije izražene na »Maximum Overload« so inferiorne, pa vseeno. Očitno se fantje znajo za hipec ali dva, celo umiriti. V teh deviacijah se poraja upanje, da se podajo Dragonforce v prihodnje v več pogumnega preizkušanja pri pisanju skladb, nemara se najde celo kaj prostora za oživitev kakšne emocije. V občem seštevku vse svete ironije, pa rešuje kožo tej skupini vselej dejstvo, da podajajo generičnost in neizvirnost s takšno osupljivo hitrostjo, ki je na tem planetu v žanru, ki mu skupina pripada, lastna le skupini sami.
na vrh