Michael Denner in Hank Shermann sta imeni tesno povezani z legendarnimi in žal pokopanimi danskimi metal ikonani Mercyful Fate, ki so mimogrede leta 1999 odprli koncert na takrat še delujoči Plečnikovi »razvalini« v Ljubljani, pred nikomur drugim, kot Metallico. Že Hetfield in kompanija so odkrito priznavali zasluge zasedbi Mercyful Fate za sam glasbeni razvoj Metallice v njenih začetkih delovanja ter do Mercyful Fate gojili tudi neke vrste strahospoštovanje. No Mercyful Fate sicer ni več, ostali pa so riffi. V glavah dveh bivših članov te zasedbe, ki sta združila moči v projekt in se odločila, da jih spravita k življenju.
Že po EP-ju »Devil's Thomb« (2014), ki je napovedoval nov naskok Dennerja in Shermanna na metalsko sceno, je bilo mogoče slutiti, da se v ozadju kuhajo dobre stvari. Prvenec »Masters of Evil« je tako album, ki je preroško napovedoval, da bo primerljiv s stvaritvami Mercyful Fate. No mimogrede, na to namiguje že sama naslovnica, ki spominja na naslovnico kultne Mercyful Fate klasike »Don't Break the Oath«, kar niti ne čudi, saj je tudi naslovnico za »Masters of Evil« ustvaril isti avtor. Thomas Holm torej.
Kar ponuja album »Masters of Evil« je torej nekakšen mimobežni sprehod po diskografskem opusu Mercyful Fate. Onstran kompozicije tipa The Wolf Feeds the Night, ki ne le po strukturi fraze, pač pa že zavoljo vokalnega pristopa pevca Seana Pecka (Cage), deluje »Ozzyjevsko«, pa je preostanek materiala mešanica klasičnih Mercyful Fate iz obdobja delovanja v osemdesetih (Son of Satan, otvoritvena Angel's Blood) ter kasnejšega obdobja (devetdeseta), na kar opominjata vodilna rifa skladb Pentagram and the Cross ter Servants of Dagon. No po drugi plati je treba upoštevati funkcioniranje Packovega vokala, ki s pristopom mestoma evocira vzdušje značilno za dejanja ameriškega speed metala (Escape From Hell) ter posledično spravljivost z likom in delom njegove prejšnje zasedbe Cage.
Torej. Pred nami je tonaža izvrstnih kitarskih rifov, ki jih znajo oživeti izkušeni mojstri metalske obrti, kar velja tudi za implementiranje mnogoterih melodičnih okraskov v pasažah, da ne govorim o smrtonosni zabeli solističnih ekscesov, ki jih prinašata na album oba »hudičevska« kitarista. Sean Peck kraljuje z nenehnim spreminjanjem vodilnih vokalnih melodij. V tem oziru je njegov vokal močan in avtoritativen v sleherni legi. Prenos njegove vokalne vzkipljivosti je v razvoju moči konstanten in se razvija skozi sij nenehno briljantne eksekucije.
Razpoloženje je? Pogubno. Album je pravšnje temačen, mračnjaški, na trenutke zlovešč in strašljiv, vendar pa mu do nasičenosti vzdušij večnega prekletstva in okultnega darovanja krvi, grozljivega psihomazohizma in nasploh samega teatra kakršen bi godil k scenariju grozljivk ozaljšanih z izbruhi večne ženske histerije, še kar precej manjka. V tem so bili večno blasfemični Mercyful Fate s Kingom Diamondom pač edinstveni mojstri, zato je »srkanje po magiji«, na katero ste se nemara »navlekli« ob konzumiranju Mercyful Fate, to pot misija nemogoče. Nemara že samo zavoljo dejstva, da so bili Mercyful Fate čvrsta in koherentna skupina petih danskih glasbenikov jasnega artističnega fokusa, medtem, ko je ta projekt seveda (v rasti in razvoju) nekakšen derivat te skupine, ki lahko v najboljšem primeru le bolj ali manj posrečeno spominja na dobre stare čase Mercyful Fate. Zadnja stvaritev, mini suita The Baroness, ki jo še posebej jedrnato okarakterizirajo nenadne spremembe časovnih ključev ter vodilnih motivov, predstavlja vrste komponističnega vrhunca na albumu.
Moti tudi nekoliko nerodna produkcija, kar leti predvsem na miks bobnov v zvočni sliki, ki delujejo tanko in škatlasto in posledično »brez pravih vezi« z ostalimi gradniki zvočne slike. V sodobnih dognanjih produkcije metal glasbe torej milo rečeno zastarelo. Škoda, da v tem ni večjega zvočnega izplena, saj opravlja funkcijo bobnanja nihče drug kot cenjeni Snowy Shaw (ex-King Diamond, ex-Mercyful Fate).
Kakorkoli, album »Masters of Evil« nadvse uspešno odstira vpoglede v to iz katere šole metala pač prihajata Shermann in Denner. In kot povedano. Glavnina riffov, če ne kar vsi, so v neki drugi zgodbi zlahka spravljivi z edinstveno izpovedno karizmo Mercyful Fate. Kaj veš? Mogoče pa si King Diamond še kdaj premisli in združi Mercyful Fate. Denner in Shermann si medtem že dodobra ogrevata in brusita prste!
Denner / Shermann - Angel's Blood:
na vrh