HammerFall: Masterpieces

Očitno je izdajanje kompilacij in "best of" albumov, s katerimi so skupine v zlatih časih vinila in zgoščenke služile tudi v obdobjih studijskega mirovanja, danes, ko se diskografska industrija v poznani obliki počasi poslavlja, še vedno donosno. Hammerfall so v zadnjih dveh letih izdali kar dve taki plošči. Leta 2007 so ponudili zbirko največjih uspehov z naslovom Steel meets steel - Ten Years of glory, lansko leto pa še nabor priredb z vseh dosedanjih albumov, ki so ga poimenovali Masterpieces. Seveda pa se skupina za to potezo ni odločila zgolj zavoljo finančnih razlogov ampak tudi zaradi kadrovskih težav, ki so jo pestile v zadnjem obdobju. Po albumu Treshold jo je najprej zapustil basist Magnus Rosen, kateremu se je zdelo, da pri Hammerfall ne bo mogel uresničiti vseh svojih glasbenih zmožnosti, potem pa se je dokaj presenetljivo poslovil še kitarist Stefan Elmgren, ki se je zaposlil kot komercialni pilot pri neki švedski letalski družbi.

Masterpieces je torej drugi del mašila, s katerim so Hammerfall učinkovito poskrbeli, da bo njihovo ime navzoče v medijih vse do izida novega studijskega albuma, ki ga napovedujejo za dvajseti februar tega leta. A kljub temu očitku lahko ugotovimo, da gre za dokaj všečen in soliden izdelek, ki stoji sam zase. Kot so to že pred časom storili Metallica in nedavno Def Leppard, so se tudi Hammerfall z omenjeno zbirko dostojno poklonili svojih vzornikom, med katerimi najdemo poleg uglednih eminenc tudi nekatera manj poznana imena 80ih. Tu velja omeniti Američane Warlord (Child of the damned), Nemce Stormwitch (Ravenlord), Nizozemske Picture (Eternal dark) in Danske Pretty Maids (Back to back). Hammerfall potem udarijo s klasikam I want out, kjer se jim na kitari pridruži bivši član Helloween Kai Hansen, Man on the silver mountain s prvenca Rainbow, ter Head over heels, ki so jo leta 1983 posneli Accept. Znano je, da so imeli tevtonski obskurneži velik vpliv na Hammerfall, k dejstvu, da so ti na svoj album Renegade uvrstili tudi omenjeno priredbo, pa je prispeval producent Michael Wagener, ki je dober prijatelj in sosed Wolfa Hoffmanna. Oba sta tako brez težav prepričala Uda Dirkschneiderja, da je še enkrat prijel za mikrofon in se pri Head over Heels na vokalu pridružil Joachimu Cansu. Po dokaj domiselni We're gonna make it (Twisted sister) sledi porazna Breaking the law (Judas priest), katere vokal je obupen do te mere, da bi se Halford v kratkem utegnil oglasiti s tožbo, nato pa še nekoliko obetavnejša Angel of mercy, ki so jo pred leti posneli Chastain. Vzdušje spet dvignejo Malmsteenova Rising force, kjer Dronjak in Elmgren pokažeta vse svoje kitarsko mojstrstvo, Kiss klasika Detroit rock city, ter skladba Crazy nights, pod katero pa se niso podpisali Paul Stanley in druščina, ampak Japonci Loudness s kultnim Akiro Takasakijem na čelu. Gre za enega redkih hitov, ki je z vzhoda prodrl v Ameriko, album Thunder in the east (1985) pa je tudi prvi japonski metal album, ki je nastal pod okriljem kake ameriške založbe. Med zanimivejše izbire sodi När vindarna viskar mitt namn, edina pesem z neangleškim besedilom na plošči. S skladbo je Švedsko na tekmovanju za Evrovizijo leta 2000 zastopal Roger Pontare in pred domačim občinstvom zasedel šele sedmo mesto, Hammerfall pa so jo pet let kasneje priredili po svoje in preroško napovedali zmagoslavje Lordijev. Leto kasneje se je namreč Evropa že tresla pod zloveščimi takti severnjaškega metala. Album skleneta dobro poznana Youth gone wild, z občutno šibkejšimi skupinskimi vokali, kot so jih bili na svoji različici posneli Skid row, kar si Hammerfall ne bi smeli privoščiti, in pa razpoloženjski instrumental Johna Noruma z naslovom Aphasia, katerega izvirnik najdemo na drugi plošči skupine Europe, Wings of tomorrow.   

Masterpieces tako ni zgolj premišljena tržna poteza, ampak tudi ponižna zahvala enega trenutno najbolj vročih evropskih metal artiklov vsem tistim skupinam, ki so vplivale na njegov zvok in ideologijo. Zbirka tako dokazuje, da sta miselnost polpretekle zgodovine in z njo povezana glasba še vedno živi, ter da je metal na točki, ko se mora zaradi vsesplošnega pomanjkanja navdiha in stagnacije vsaj v določenih pogledih obrniti nazaj k času, ko je kraljeval svetu. Omenjene zapuščine se zato ne gre sramovati, ampak velja zaradi številnih dobrih stvari, ki jih je to obdobje prineslo v glasbo, te primerno izkoristiti in vpeti v nove okvire. Omenjeno formulo bržkone še najbolje povzemajo verzi iz pesmi Rebel inside z zadnjega studijskega albuma Hammerfall: "We have our hearts set in the past and eyes towards the future".