U.D.O.: Mastercutor

Leto se obrne in naš stari dobri sivolasi prijatelj še vedno potentnega vriska in piska, že kar refleksno postreže z novo ploščo. Kaj bi sploh od Dirkschneiderja, bivšega Accept čivkača, po kopici izdanih U.D.O. albumov, človek sploh še pričakoval drugega, kot častno upokojitev? Ob tem za povrhu pljunem še v lastno skledo in zahtevam od metalskega modrijana novo reciklažo, ali z drugimi besedami vrnitev na "Thunderball" (2004).

In res. Kljub temu da očitno Dirkschneider, danes ne premore niti toliko domišljije več, da bi lahko izbral pronicljivo sveže zveneči naslov albuma, saj ob vsakem oriše asociacijo na vojno med ljudmi in roboti, pa me je možakar, celo deloma uslišal. Od U.D.O. smo navajeni, da se radi šalijo in vendar je bilo na "Mission No. X" (2005) te šale za nekaj krepkih ščepcev preveč, prav tako pa so fantje po produkcijski plati, posegli po precej mehkejših staro šolskih prijemih osemdesetih let in rustikalno riffovsko razumevanje, je delovalo na "Mission No. X" še bolj rustikalno, za U.D.O. zadušljivo repetitivno, ob siceršnjem gledanju skozi prste kar se reciklaže pri U.D.O. tiče. "Mastercutor" ima znova tisti strupeno voluminozno naviti in masovno pogubni riffovsko produkcijski refren, ki zgrabi za goltanec in strese, da se v glavi blešči ter se prikazujejo zvezde še lep čas potem.

Slog ostaja starošolski kot v osemdesetih! Si lahko sploh drznem reči, da je album boljši ali slabši od "Mission Nr. X"? Enostavno mnogo bolj živahno pobrcavanje riffov v produkciji naredi vso reč zanimivo in prepričljivo dovolj, da zdrži obdregovanje ob recikliranje že milijonkrat prežvečenega. Malo Accept, malo Judas Priest, malo starejših U.D.O. bratskih plošč, ponavljajoči citati dvoransko nastavljenih "singalong" refrenov. Golota preprostosti, nasploh kar se melodiciranja tiče. To kar U.D.O. pač so, so bili. In to kar bodo "bukavo glavo" tudi vedno ostali. Glasba za vse U.D.O. oboževalce je znova tu - glasba v oblikah in razsežnostih prvobitne vibracije glasbenega razumevanja klenega vodje strička Dirkschneiderja. Na albumu ni pogrešati znova srednje hitrih balad, ki le dokazujejo, da Dirkschneider v naravni legi svojega vokala, ne deluje tako prepričljivo, kot kadar je vzdražen na edinstveno delovno temperaturo strupeno grlene kričave vreščečnosti! Tears Of Clown je baladna polomija na celi črti in tipično nespodobni "filler" plošče! U.D.O. se torej drznejo šaliti še naprej. In vendar doza drame v riffovskih nastavitvah, v nasprotju z znanimi vključki popačenih zborovskih vokalov sestavljenih iz mnogo "robotskih" Dirkschneiderjev ter ostalih "čudovitih" in najbolj čudnih eksperimentiranj z efekti na vokalu, skratka s šalo, prevesi tehtnico v prid gradnji vzdušja drame!

Zanimivo je da se možakar, kot je Udo Dirkschneider ne naveliča recikliranja samega sebe. Plošča je predolga za 20 minut! No konec koncev, je to sindrom kateremu so podlegli mnogi dinozavri, kateri še vedno neukročeno lomastijo naokoli, čeprav je njihov idealni klimakterij bivanja, že davno tega zamenjalo podnebje novih življenjskih pogojev. A očitno dinozavrom ni do tega da bi se upokojili. Pač razveseljujejo svoje oboževalce z delom ki ga najbolje obvladujejo in edinega razumejo. Tudi "Mastercutor" je nadaljevanje pristne jeklene klasično metalske Accept pridige v U.D.O. oblačilu. Resnično si želim, da me kdo opomni, če sem kaj drugega razen recikliranja na "Mastercutor", nemara preslišal!