Se kdo spominja slovenske zasedbe Heat? Nekoč je bilo na dvijem zahodu… Nemara nastopa zasedbe Gotthard dne 12.11.2.2005, v ljubljanski Cvetličarni, ko so Heat odprli koncert pred znamenitimi švicarksimi hard rockerji? Ali pa vsaj imen Roko Smajlagić in Davor Pavelić? Leta 2010 sta se namreč odločila da preimenujeta skupino v Minotauro. Internacionalno zasedbo zapolnjujejo še korpčan Aleš Lavrič ter italijanski glasbeniki: pevec Rudy Berginc, Damjan Caharija in bobnar Emanuele Petrucci.
Heat so še leta 2009 posneli nekaj demo posnetkov, ki so nakazovali korenit odmik od prvotnega heavy rock značaja v smer simfoničnega power metala in leta 2010 so se odločili spremeniti ime v Minotauro. Minotauro so svoje delo zastavili širokopotezno. Za povprečni domet slovenske metal scene daleč preveč ambiciozno. Minotauro pa so kot mednarodna zasedba, uspeli stopiti v kontakt z nekaterimi eminencami nemške heavy metal scene. Če te opazijo nemški heavy metal glasbeniki in se ti odločijo v realizaciji tvojih idej pomagati, je to zelo dober znak. Konkurenca v Nemčiji namreč je neprimerljiva z denimo slovensko stvarnostjo. Tam preživijo najmočnejši. In če želiš preživeti na nemškem trgu v metal galsbi, moraš biti izjemno močan. Zato so vsi v tem poslu zelo talentirani in jasno profilirani. Od producentov do glasbenikov. Da je album »Master of the Sea« izdelek, na katerega je vredno biti pozoren potrjuje tudi dejstvo sodelovanja nekaterih imenitnih glasbenikov, v vlogi gostov. To so švedski vokalist Goran Edman (Yngwie Malmsteen, John Norum, Street Talk, Karmakanic), odlični nemški kitarist Tom Naumann (Just Priest, ex-Primal Fear, ex-Sinner) ter (prav berete), slovenski kitarski virtuoz in priznani studijski glasbenik Bor Zuljan (Devil Doll, ex-Šank Rock).
Osnovna iztočnica glasbene izpovedi zasedbe Minotauro je torej power metal. Ta power metal pa je prežet s simfoničnimi elementi, ki so zasoljeni s pravimi orkestracijami. Organskimi. Torej. Ob rabi klaviatur je moč jasno razločiti, da so dodani v jedro kompozicij tudi orkestralni aranžmaji odigrani s pravimi instrumenti, pod dirigentsko taktirko Denisa Modrušana.
Poezija o herojih, o uroku, o kljubovanju, okultu, tragediji. Dobro in zlo! Znane reči pač. A zapakirano v soju mračnega razvoja dogodkov! Nobenega sladila torej. Skladbe so večkrat kompleksno strukturirane. To pomeni da se razvijajo skozi več različnih vodilnih motivov, več kitarskih fraz. Srednje instrumentalne pasaže so mnogokrat raztegnjene in tu večkrat prevzemajo dominantno lego orkestracije, ki odlično preobračajo vzdušje in skrbijo za dinamičen razvoj dogodkov na albumu. Ne glede na že dobro prepoznane figure, ki jih uporablja power metal tako v rabi kitarske fraze, kot tipične izbire vodilnih ritmičnih tekstur, z vpletanjem dvojne bas boben stopalke vred, razvijajo Minotauro svojo prepoznavno glasbeno iztočnico. Gre za skupino, ki bo všečna ljubiteljem simfonično naphanega power metala. Torej ljubiteljem del zasedb kot so med drugim Kamelot, Blind Guardian, Rhapsody of Fire, nobeni od naštetih pa ni podobna, kar je zelo dobro. Minotauro izjaaho iz klasičnega heavy metal / heavy rock riffa, kar lahko vzbudi tudi pozornost ljubiteljem novejših (post Solid Ball Of Rock) albumov legendarnih Saxon.
O produkcij ne gre izgubljati besed je odlična. Deluje navito, deluje živo, deluje otipljivo. Nobene sterilnosti. Vokali pevca Rudyja Berginca sledi vokalni gravuri pevcev, kot Tobias Sammet (Edguy), Michael Kiske (Unisonic, ex-Helloween), ali celo Bruce Dickinson (Iron Maiden). Vokal je močan, avtoritativen in obvladuje vse lege enakovredno, ko prenaša vokalno moč z ene na drugo. Minotauro pravzaprav ne uporabljajo harmoniziranja vodilnega vokala z dodatnimi spremljevalnimi vokali. V srednje pasaže, zabeljene z orkestracijami, so imenitno vpete kitarske solaže, kitarski dueli, ki poglabljajo dramatičnost skladb in dodajajo barvni kontrast izbranemu vzdušju.
V skladbah čutiš kreativni napor in odlično sožitje vseh članov ekipe. Minotauro se zares loščili vsak detajl tega albuma. Skladbe dosegajo medsebojno motivsko raznolikost, ki je garant zglednega razgibanja dinamike, ki utriplje v valovanju vzdušij preko tega albuma nadvse prepričljivo.
Skladbe so stakane iz tolikih preklopov vodilnih motivov, da gre album počasneje v ušesa, kot bi pričakovali za žanr power metala. Čeprav je album silno poslušljiv in v razvoju melodičnega dometa tudi silno nalezljiv. Glede na kompleksno zastavljene aranžmaje, vodilni refrenski napevi ne razvijajo v kompozicijah dominantne vloge, saj so uravnovešeni z daljšimi orkestralnimi pasažami. Navkljub temu, pa poseduje skupina odličen občutek, za graduirano naraščanje grabežljivosti momenta izbranega razpoloženjskega stanja, ki ga v krešendu utelešujejo nekateri na moč posrečeni refrenski napevi, kot je denimo tisti v odlični zaključni skladbi Devil's Sign.
»Master of the Sea« je kot prvenec odličen izdelek. Nikakor ne razočara. Čuti se, da skupina natanko ve kaj želi in da nosi jasno glasbeno vizijo že v samem začetku svojega delovanja. Prav tako je jasno, da so člani skupine prekaljeni in izkušeni mački in da Minotauro ni njihov prvi bend. Glede na dovršenost skladb, zlasti pa glede na zabeljenost skladb z orkestracijami, obenem pa odlično produkcijo, je jasno tudi to, da je želela skupina že na svojem studijskem prvencu iz sebe iztisniti svoj kreativni maksimum. Loščenja in detajliranja aranžmajev je bilo veliko.
Upajmo, da bodo Minotauro v tej smeri nadaljevali. Nemara posnamejo tudi kakšno udarnejšo krajšo epsko metal koračnico in jo vpnejo v novi studijski album, v sicer silno zapeljivi usmeritvi kombiniranja prvin klasične glasbe z metalom. Učinkovito bi namreč razbremenjevala občasno zasičeno atmosfero velikopotezno zastavljenega razvoja dogodkov, ki jih poganja operetno okrašeno kombiniranje klasične glasbe z metalom.
Operetni »Master of the Sea« je naphan z bombastiko, obenem pa nosi mračen atmosferični prijem, kjer je dodajanje sladila prepovedano. Minotauro so z njim položili temeljni kamen avtorke prepoznavnosti. Album torej na katerega so lahko upravičeno ponosni in zato lahko z velikim elanom neobremenjeno zrejo v svojo ustvarjalno prihodnost. Glede na to da gre za sodelovanje v katerega so vpeti tudi slovenski glasbeniki, moramo gledati na Minotauro tudi, kot na domačo skupino in ji izkazati zasluženo podporo. Najmanj v smislu, da smo vseskozi pozorni nanjo in na njena dejanja. Verjamem, da bo naslednji album zasedbe Minotauro definitivna nadgradnja zelo solidnega in predvsem avtorsko iskrenega studijskega prvenca.
na vrh