Leta 1993 so bili nemški powermetalski prvaki Helloween ustvarjalno, moralno in komercialno popolnoma na tleh in zdelo se je da bodo tam za vekomaj obležali. Njihova visoko kontroverzna albuma, »Pink Bubbles Go Ape« (1991) in »Chameleon« (1993), ki sta izšla pri založniškem gigantu EMI nista prinesla želenega komercialnega uspeha. Razen tega, da so bili skoraj vsi člani banda v tem času skregani med seboj je »Chameleon« na katerem so eksperimentirali s progresivnim rockom in popom odgnal tudi zajeten delež tradicionalne, metalske baze privržencev. Tedanji pevec Michael Kiske je s svojim problematičnim, 'zvezdniškim' obnašanjem in popolnoma drugačnim glasbenim okusom delal razkol med člani, medtem ko je bil še večji problem originalni bobnar Ingo Schwichtenberg, ki je začel izgubljati bitko z drogami in alkoholom. Po večjem incidentu z drogami je letel iz banda in njegova (začasna) zamenjava je sredi »Chameleon« turneje postal Richie Abdel-Nabi, precej nerodni priložnostni bobnar, ki se ni nikakor uspel (ali pa se mu enostavno ni ljubilo) naučiti igrati večine Helloween glasbenega materiala.
Takoj po koncu katastrofalne turneje, sredi katere so prav tako izgubili zajeten delež privržencev, so originalni kitarist Michael Weikath, njegov kitarski pajdaš Roland Grapow ter basist Markus Grosskopf dosegli usodno odločitev, da iz banda vržejo Kiskeja in Helloween na naslednjem studijskem albumu vrnejo nazaj na stare, priljubljene in zahtevane powermetalske zvokovne tirnice od katerih jih je problematični pevec vse bolj oddaljeval. Vokalno zamenjavo so na presenetljiv način našli v Andiju Derisu, bivšemu pevcu nemških melodičnih rockerjev Pink Cream 69, kateri je bil ravno tedaj v sporu s preostalimi člani omenjenega banda in je zato prišel kot naročen v Helloween. Weikath je Derisa na skrivaj vabil k Helloween že po izidu popolnoma ponesrečenega albuma »Pink Bubbles Go Ape«, vendar je bil ta tedaj še zaprisežen član Pink Cream 69. Novega bobnarja so našli v Uliju Kuschu, nekdanjemu članu skupine Gamma Ray, kar pomeni, da je imel pod mentorstvom Kaija Hansena že nekaj izkušenj z igranjem Helloween dediščine in je bil več kot primerna zamenjava za nesrečnega Schwichtenberga.
Helloween so se na svojem šestem studijskem albumu, »Masters of the Rings«, ki je izšel leta 1994, želeli zvokovno vrniti natanko tja, kjer so ostali po obeh »Keeper of the Seven Keys« powermetalskih mojstrovinah, kar jim je vsaj deloma uspelo in že to je preseglo vsa pričakovanja, zato je ta projekt predstavljal enega izmed najbolj uspešnih povratkov na metalsko sceno. Deris resda ni posedoval vokala tolikšnega tehničnega kova in ranga kot Kiske, a je to uspešno kompenziral z glasovno svojskostjo, precejšnjo eklektičnostjo in specifično karizmo, znotraj katere ni manjkalo tudi (črnega) humorja, katerega so Helloween tedaj krvavo potrebovali, če so želeli obuditi nazaj svoj prepoznavni 'happy Helloween' stil. »Master of the Rings« je navrgel kar štiri single v podobi »Where the Rain Grows«, »Perfect Gentleman«, »Mr. Ego« (Take Me Down)« in »Sole Survivor«, kar je zgovorno pričalo o na novo pridobljeni ambicioznosti skupine, ki se je po neuspešni zgodbi z EMI preselila k manjši, podružnični založbi Raw Power.
O tem, da so Helloween želeli obuditi vsaj nekaj »Keeper of the Seven Keys« magične atmosfere in mitologije priča že naslovnica albuma in njegova napol-konceptualna narava, saj čuvar sedmih ključev, potem ko je uspešno premagal zlodeja, po novem postane gospodar sedmih prstanov kozmičnega ravnovesja s katerimi bo lahko uspešno nadaljeval svoj večni boj proti zlu. Danes obstaja na tone powermetalskih bandov s podobnimi, bolj ali manj obupno cenenimi kvazi-konceptualnimi, pravljičnimi sporočili, a samo Helloween so tisti, ki so bili pri tem početju vselej popolnoma pristni in iskreni, poleg tega so vse skupaj omili s svojim specifičnim humorjem.
Deris je iz Pink Cream 69 prinesel močan melodični kompozicijski etos, kar je tradicionalnemu Helloween power metalu vcepilo tudi nekaj trdorockerskega/AOR šarma, predvsem na tistih kompozicijah na katerih je karizmatični pevec pustil svoj pečat in to so natanko prve tri stvaritve na albumu, če se zraven ne šteje Weikathovega inštrumentalnega uvoda »Irritation«. Ta klasicistična kitarska solaža, katero spremljajo programirani orkestralni okraski v režiji starih Helloween znancev, klaviaturista Jorna Ellerbrocka in izvrstnega producenta Tommya Hansena, poskrbi za sijajen uvod v energetsko bombo z naslovom »Sole Survivor« na kateri Helloween že takoj uspešno sporočijo, da so 'spet tu', se pravi da spet dihajo power metal s polnimi pljuči in da se lahko sedaj začne popolnoma nova era. Kataklizmični bobnarski prehodi Ulija Kuscha so najmanj na ravni njegovega predhodnika, medtem ko trenutek resnice za vse tiste, ki niso mogli kar tako preboleti Kiskejevega odhoda napoči, ko Deris dokaže, da je več kot primerni naslednik 'legende s problemi', saj s svojo izjemno vokalno karizmo z lahkoto osvoji srca tudi najbolj zadrtih metalskih puristov. Novi pevec še posebno blesti na visoko melodičnem refrenu, ki je bil kot ustvarjen za njegov iz trdega/melodičnega rocka izhajajoči vokalni pristop, medtem ko oba kitarista priredita pravcato plejado nadvse okusnih harmonij, ki spet spominjajo na 'stare dobre čase' iz osemdesetih.
Tudi odlični »Where The Rain Grows«, katerega zaznamuje specifična kitarska fraza in Grapowe klasicistične pasaže, katere nazorno pričajo o tem, da se je ta kitarski mojster končno lahko popolnoma razživel, je obdarjen z močnim melodičnorockovskim refrenom. Izmenjava kitarskih solaž med Weikathom in Grapowom je izpeljana na izjemno inteligenten način, medtem ko epsko atmosfera učinkovito dopolnjuje še eno avtobiografsko besedilo, ki govori o povratku 'izgubljenih' nazaj na sceno, potem ko so se nahajali v 'deževnem območju'. Za Derisov zvezdniški trenutek na »Master of the Rings« bi se morda lahko označilo kar »Why?«, ki je brez dvoma ena najbolj inovativnih kompozicij na albumu z okusnimi akustični aranžmaji, tekočimi kitarskimi harmonijami in zmagovitim refrenom. »Mr. Ego (Take Me Down)«, pri katerem si Grapow v besedilu privošči Kiskejeve probleme z egom, je večinoma položen v počasen tempo, a je vseeno presenetljivo zabaven podvig s presenetljivim ritmičnim preobratom v zadnjem, nekoliko bolj eksperimentalnem delu. Tudi tu so, kljub dominaciji razvejanih in srboritih kitarskih pasaž obeh kitaristov, v ozadju slišne sintetizatorske linije, katere je sicer moč zaznati na večini »Masters of the Rings« kompozicij, kar je še ena lepa novost s katero pa na veselje tradicionalnih privržencev vseeno niso pretiravali.
Eden bolj zabavnih trenutkov albuma predstavlja tudi socialna burleska »Perfect Gentleman«, ki se ponaša z nadvse zanimivim osrednjim aranžmajem in visoko melodičnim refrenom, medtem ko Deris ob minimalni pomoči Grapowovega spremljevalnega vokala vnovič blesti s svojo poudarjeno pevsko karizmo in eklektičnostjo. Vnovič se lahko v besedilu in med posameznimi šaljivimi zvočnim efekti občuti tisti nezgrešljivi, obešnjaški Helloween humor, ki ne sme manjkati na nobenem njihovemu albumu. Kar se tiče šaljivih idej in domiselnosti pa je absolutni zmagovalec Helloween 'otroškega vrtiljaka' vselej izjemno simpatični »The Game Is On« na katerem se je tvorec te kompozicije Weikath razodel kot velik ljubitelj video igric. Zato ni presenečenje, da tu ne manjka duhovitih zvočnih efektov, ki so bili pobrani naravnost iz starih 8 in 16 bitnih igralnih konzol kot so bili NES, SNES in Game Boy, medtem ko se eden izmed verzov nanaša na prigode dobro znanega brkatega vodovodarja italijanskega porekla znotraj dežele gob in želv. Nostalgični refren, omenjeni elektronski efekti in veseljaška atmosfera bodo marsikaterega ob novem poslušanju v duhu povrnila nazaj v otroška leta.
»Secret Alibi« na katerem se uspešno mešata pozitivizem in melanholija vsebuje močno trdorockersko kitarsko frazo, zato se Derisov vokal tu vnovič odlično počuti in tokrat doseže tudi nekaj višjih leg. Tu je potrebno omeniti, da Deris ni nikoli želel posnemati Kiskejevega 'operetnega' pristopa, čeprav je v naslednjih letih njegov vokal tudi po tehnični plati neverjetno napredoval. Izmenjava kitarskih improvizacij je vnovič prava paša za ušesa in tokrat še posebno navduši večni klasicist Grapow, kateremu spet 'zrastejo krila'. Tudi »Take Me Home« vsebuje (za običajne Helloween razmere) popolnoma nekonvencionalen uvod, saj v uvodnem delu vsebuje funkovske kitarske improvizacije, medtem ko vstop Derisovega vokala in sramežljive teksture sintetizatorjev v ozadju tradicionalnemu Hellloween zvoku, še posebno v refrenu, pridodajo izdatno melodičnorockovsko avro.
»In the Middle of a Heartbeat«, kjer Deris z nadvse vživetim petjem razpara svoje srce, je očarljiva ljubezenska power balada, katera je več kot uspešno nadaljevala njihov renome prepričljivih tvorcev atmosferičnih balad. Akustični kitarski aranžmaji so v ozadju na okusen način pospremljeni s simfoničnimi sintetizatorskimi zavesami, kar še povečuje eterično atmosfero. Iz pretekle izkušnje se lahko potrdi, da celo najbolj zadrte dekline z metalskim glasbenim okusom, ki po navadi zviška gledajo na AOR balade v domeni bandov tipa Asia ali Whitesnake, ne prepoznajo »In the Middle of a Hertbeat« kot nekaj pretirano osladnega ob čemer bi se slučajno počutile nerodno in razgaljeno. »Still We Go«, prepričljivo najtrša stvaritev na »Master of the Rings«, kjer ne manjka napol šaljivih, napol srhljivih efektov, pa je ultimativno sporočilo vsem privržencem, da so se Helloween spet vrnili na metalsko avtocesto. Ta zaključna poslastica je pravzaprav kolaž vseh njihovih najbolj markantnih zvočnih elementov, hkrati pa z nekoliko bolj mračno atmosfero od preostalih del na albumu že sporoča kam bo Helloween slogovno in ambientalno vleklo na naslednjem studijskem projektu z naslovom »The Time of the Oath« (1996).
Helloween so na »Masters of the Rings«, nepričakovano uspešnem in duhovitem povratku na zmagovite powermetalske poljane, kot mitološki ptič feniks poleteli iz pepela in osrečili vse tiste, ki so na začetku devetdesetih že obupali nad njimi. Album je bil že ob izidu dovolj inovativen in eklektičen, da nobeden ni mogel podvomiti o novi energiji in delovni vnemi, ki je prišla s prihodom obeh novih članov, obenem pa je predstavljal posrečeno nadaljevanje powermetalske dediščine, zato so se stari privrženci spet začeli vračati nazaj, potem ko so videli, da je band spet na 'pravi poti'. Helloween so po nepriljubljenem eksperimentiranju s prog rockom in popom, ki je navrglo sila mešane rezultate, spet začeli igrati power metal, se pravi to kar so najbolj obvladali. Njihov vnovično pridobljeni ugled znotraj metalske srenje je z naslednjimi izdajami, od katere je bila vsaka naslednja še boljša od prejšnje, kar velja vsaj do leta 2001, ko je razpadla »Masters of the Rings« inkarnacija banda, samo še rasel.
na vrh