Metallica so bogovi! No, vsaj v osemdesetih so bili nesporni despoti metala, zasluge za to nikakor ne pretirano hvalo pa gre pripisati setu izjemnih plošč, ki so kazale izjemni talent, navdihnjenost, predvsem pa, da premorejo takrat še mladci malce manj arogantne mlačnosti, kot jo servilno servirajo v ušesa naivne mladeži dandanes. Pustimo to! Raje se posvetimo polnosti žmohtnega tkiva plošče, zaradi katere je marsikateri kritik ostal brez besed, mi nekoliko starejši (ali pa vsaj nakazano starikavi) ljubitelji trših zvokov pa smo se lahko uživaško predali črednemu poveličevanju največjega metalskega benda našega časa. Bili smo vpeti v niti veščih glasbenikov, ki so držali svet v svojih rokah, mojstrovina, ki pa je uročila svet pa se imenuje Master Of Puppets. Metallica je namesto majhnih korakov storila le tri ogromne skoke, da bi postala osrednja os metalskega sveta.
Nedvomno metal ne bi bil tak, kot je, če se ne bi štirje mladci že kmalu po izjemnem preboju plošče Kill 'Em All, ki je luč sveta uzrla leta 1983 bolj kot na bleščeče pričeske, tono brezveznega usnja ter pozerskega nakladanja odločili za piljenje svojih glasbenih veščin.
Duša skupine se je oblikovala postopno ter z garaškim koncertnim garanjem. James Hetfield je razvil svoj razpoznaven ritmični odnos možatega ljubljenja s kitaro, katerega je podkrepil z izjemnim raskavim baritonom. V tedanjem času lahko na prste ene roke naštejete domala vse solistične talente, ki bi bolj kot s hitroprstim preigravanjem ter sonično masturbacijo zmogli v vaša ušesa naliti solaže, ki bi tam tudi ostale. Metallica je tovrstnega genija premogla, ime pa mu je bilo (in še vedno je) Kirk Hammett. Za bobni se je dokazal izjemni gromovnik ter provokator Lars Ulrich, metalski trendseter peklenske četverice pa je bil basistični inovator Cliff Burton. In pričujoča plošča je kolosalni monument, ki kot labodji spev v avtobusni nesreči kmalu zatem tragično preminulega Burtona, postavlja v ospredje vse kvalitete thrash metalske klasike in brezčasno žge sladko tudi danes - dobrega četrt stoletja kasneje.
Korak naprej od predhodne izjemne plošče Ride The Lightning, ki je pretresla glasbeno srenjo le dve leti poprej, je bil storjen v smeri izjemnega niza tekstov, epsko čvrste glasbe ter mastne produkcije, tretja Metallicina plošča pa je posegla v sam vrh glasbenih lestvic, pa čeprav je bila deležna zelo redkega radijskega predvajanja. Metallica je presegla samo sebe s tem, da ni krotila svojega navala harmoničnega navala jeze ter srčnosti, ki iz zvočnikov zadoni že z otvoritveno akustično poslastico intra skladbe Battery in napove božansko 55 minutni romanje po svetu domala epsko progresivnega thrasha. Sleherna skladba na plošči deluje do konca prepričljivo ter predstavlja svoj lasten vrhunec polsušanja. Batterry premore sladko romantično vzdušje začetka, ki po izzvenu uvodnih zvokov akustike na plamene prilije galon srčnega kerozina. Skladba menja tempo kot bi Hetfield in kompanija poskušali postaviti nov hitrostni rekord v pospeševanju. "Lashing out the action, returning the reaction / Weak are ripped and torn away / Hypnotizing power, crushing all that cower / Battery is here to stay / Smashing through the boundaries / lunacy has found me / cannot stop the Battery / Pounding out aggression / turns into obsession / cannot kill the Battery / Cannot kill the family / Battery is found in me" je sladko besedišče, s katerim Hetfield prepriča že na prvo žogo, dodaten argument za neskončni DA pa je niz fenomenalnih in smiselno umeščenih solaž. Brezkompromisnost se nadaljuje v bombastični hit svojega časa - naslovno skladbo Master Of Puppets. Domala nemogoče je doumeti, da nas Metallica obdarijo z neverjetnimi osmimi minutami in pol gneva. "Master of Puppets I'm pulling your strings / Twisting your mind, smashing your dreams / Blinded by me, you can't see a thing / Just call my name, 'cause I'll hear you scream / Master" grmi jezni vokal Jamesa, ki kot veliki pridigar obračunava z odvisnostmi ter vpenjanju ljudi v okove sodobnega prostovoljnega suženjstva. Srce zaigra po drugem refrenu, ko se Hammett in Hetfield spneta v ogromni melodični kolos ter bruhata serije sladkih kitarskih tonov. Lirika dobi temne podtone in nastopi čas za vnovično furiozno obračunavanje s serijo temnih demonov pošastnega, da bi popolnoma pozabili na čas. skladba, ki se dolžini navkljub niti za trenutek ne vleče domala kar prehitro mine, vi pa se kar naenkrat znajdete v svetu kratke zgodbeShadow Over Innsmouth spisane izpod peresa zloveščega in demonsko privlačnega pisatelja H.P. Lovecrafta. The Thing That Should Not Be zareže v bistvo s počasnim ter srednje tekočim tempom, da bi Metallica opisali vso klaustrofobičnost Lovecraftovega boja z nezemeljskimi legijami bitij teme. Ključ odrešitve je vera v svojo notranjo luč. "Not dead which eternal lie / stranger aeons Death may die / drain you of your sanity / face The Thing That Should Not Be" kliče k obračunu z nesvetnimi prikaznimi, da bi zajadrali Ken Keseyevo novelo Let nad kukavičjim gnezdom. Popolna kombinacija božanskih kitar, težkega ter božajočega basa in krasnega resoniranja bobnarskih open pričara novo vinjeto od drog razjasnjenega mentalnega horizonta skladbe Welcom Home (Sanitarium). "Welcome to where time stands still / No one leaves and no one will / Moon is full, never seems to change / Just labeled mentally deranged / Dream the same thing every night / I see our freedom in my sight / No locked doors, No windows barred / No things to make my brain seem scarred"d here, Greeting Death / He's yours to take away" stopnjuje lepoto občutja vznesenosti, po hrani za možgane pa nastopi še hrana za ušesa in dušo z debelimi plastmi glasbenosti. Manj osrediščen, a nikakor ne najšibkejši del Metallicine ponudbe je skladba Disposable Heroes, ki v osmih minutah stopnjuje trdni jekleni prijem z res izjemnim Ulrichovim bobnanjem, nadvlada protivojnega občutja pa namesto zatikanja rož za klobuke vojakov izbere bolj neposreden možat klic k dvigu sredincev s kritiko sistema, ki mlade in zdrave fante izkorišča za branik svojih gnilih idealov. "Soldier boy, made of clay / Now an empty shell / Twenty one, only son / but he served us well / Bred to kill, not to care / Do just as we say / Finishe najavlja prihodnost ter skladbo One še pred njenim časom. Nadaljevanje ne pojenja strasti, saj Leper Messiah, v katerem pokažejo Metallica povsem svež set melodike ter talenta za spenjanje kritike z veščim tekstopistvom. Čas je za priklon gobavim odrešenikom, da bi bili deležni enega glavnih briljantov plošče - neverjetnemu instrumentalu Orion, s katerim presežejo fantje vsa predhodno do obisti potešena pričakovanja. Osem minut brez nepotrebnega tratenja energije z besedami pove več kot marsikateri kompendij vedenja z nabritim muzikaličnim izlivom čustev. Struktura komada je kompleksna, hrbtenica sklabe pa je učvrščena v distorzirani naelektreni medgalaktični tirnici minimalističnega, a efikasnega Burtonovega basa. Par tonov kot taktonska prelomnica lepi niz izjemnih solaž ter brutalne dinamike v eno celovito gmoto, da smo na sredini skladbe deležni enega najboljših basističnih izlivov solistične genijalnosti. Srce se peni in trga, če le pomislimo, da je ta izjemni glasbeni vizionar in poet preminil le nekaj mesecev po izidu te plošče, Orion pa predstavlja najlepše posvetilo življenju in delu tega pomembnega utemeljitelja sodobnega metala. Sklepno dejanje tokratnega popotovanja je strnjeno v biser klasike thrasha Damage, Inc., kjer je poleg trdnega kitarskega staccata briljiral danski talent za bobni - gospod Lars Ulrich. Petminutni stampedo drobi vse pred sabo. "Fuck it all and fucking no regrets / Never happy endings on these dark sets / All's fair for Damage Inc. you see / step a little closer if you please" poziva v prve vrste najpogumnejše, trud pa je poplačan do zadnjega refrena in zadnjega izzvena pošastnih kitarskih rifov, ki grmijo sladko tudi zaradi prefinjene produkcije Flemminga Rassmussena, človeka, ki je za Metallico storil to, kar je Rubin storil za Slayerje.
Monolit junaške preteklosti, hrustljavo krasni Master Of Puppets pomeni svojevrstno ločnico ter slovo od podzemlja s ploščo And Justice For All. Metallica ni bila nikoli več tako trdna, kot v letu Burtonovega slovesa s sveta fizičnega - vsaj ne karakterno ter dušno, saj so leta, ki so sicer prinesla denarno blagostanje, oropala skupino smisla, jeze ter, kar je najhuje, pristne in zagnane glasbenosti, zaradi katere je Master Of Puppets lahko dojet kot predzadnje dejanje prvinske navdihnjenosti ter čiste esence genijalnosti. Metallica predstavlja tu temeljni kamen za prihodnje rodove glasbenikov zaradi svoje iskrene srčnosti, garaštva, predvsem pa zaradi iskrene vere v metal. Bili so mladi, vreli so od ambicij, da, bili so rahlo naivni, a so premogli set tako rušilnih glasbenih idej, zaradi katerih vsaj moj glasbeni svet ter percepcija slišanega ni mogla biti nikoli več ista kot poprej. Metallica je prinela katarzo, artizem, transcendenco ter nadihujočo moč in smisel v moj vsakdan, za to neprecenljivo darilo pa se jim lahko, navkljub kasnejšim razočaranjem, le iskreno zahvalim ter se z ohranjanjem spomina na čase, ko so po zemlji še hodili bogovi metala, obredno in še vedno dokaj pogosto potopim v morje zvokov klasike moje mladosti - plošče Master Of Puppets. Vse ostalo so lahko le bledi približki in gnili nadomestki!
na vrh