Skoraj trideset let je že minilo odkar so Nihilist prvič na 11 obrnili Boss HM2 pedala in zastava švedskega death metala še danes plapola visoko v zraku. Je pa precejšnja praznina v žanru nastala, ko so v prezgodnjo penzijo odšli Dismember, eni izmed velike štirice švedskega death metala. To vrzel so se odločili zapolniti stockholmski Lik in s prvencem Mass Funeral Evocation jim je to več kot le uspelo.
In ker je death metal moja prva ljubezen sem metuljčke v trebuhu začutil že ob uvodnih tonih ubijalca Serum 141. Le da Lik svojo ljubezen izkazujejo nekako tako kot Hannibal do tistega kar postreže na krožniku. Vzporednice, predvsem z Dismember, so jasne in razločne, a obrok, ki ga servirajo Lik je kljub temu svež in z užitkom prebavljiv. Kakšnih hudih inovacij ne pričakujte, je pa zmes klasičnega zvoka motorne žage, ki žaga čez kosti, kultnega Sunlight studia in melodičnih prijemov gothenburškega zvoka potentna kot že dolgo ne.
Odlika prvenca švedskega Trupla pa ni zgolj to, temveč nekaj kar je letos doseglo zgolj peščica death metal izdaj – izredno močan nabor komadov. Izmed deseterice trupel na albumu bi bil prav sleherni lahko nosilni single, kar pa ne pomeni, da je kakšna »radio friendly« skladbica, temveč surovi napad mesoreznice fantastičnih rifov (boljši spekter rifaže bo treba letos iskati z lupo!), bolnega vokala in zakon »cheesy« besedil. Lik ubijalce nizajo drugega za drugim tako kot serijski morilec žrtev za žrtvijo. Vsaka je zgodba zase, pa vendar košček večje sestavljanke, ki kot celota pokaže celotno briljantno podobo izprijenega uma.
Hitri, tri do štiri minutni gverilski vpadi v kratkem času ponudijo ogromno, Mass Funeral Evocation pa je s svojimi petintridesetimi minutami idealne dolžine za perfektni death metal album. Lik se dobro zavedajo omejitev, ki ji črta retro death metal, a jih to pri njihovem krvavem pohodu ne ovira kaj dosti, saj na pravih mestih stvar poživijo. Izjemni ep o moriji prve svetovne vojne Le morte homme je z osrednjo melodično pasažo velik hommage Iron Maiden (približno tako kot so se jim v Under A Bloodred Sky poklonili Dismember) in močan opomnik na najmogočnejša leta gothenburškega zvoka, Endless Oceans of Blood z nalezljivim refrenom spomni na At the Gates, Necromancer zaštiha s razdelanim tremolo trzanjem ob ultra težkem Skin Necrosis z besedilom, ki se ga ne bi branili niti Cannibal Corpse, pa v kosih s telesa odpadajo koža in udi (»Ugh, there goes my thumb!«). Dobre pol ure dolg prvenec Lik zaključijo z morbidnim crescendo z epsko death dumačino Trail of Entrails in za seboj pustijo le še neskončen ocean krvi.
Lik ne pogrevajo starih trupel, a švedski pogled na death metal na Mass Funeral Evocation zveni tako prepričljivo in sveže kot ni že vse od Indecent And Obscene. Lik se je na debiju poklopilo vse – perfektna zmes stockholmskega in gothenburškega stila, prepričljiva rifaža, ravno prav izprijen vokal in še bolj izprijena besedila delajo Mass Funeral Evocation za enega najmočnejših kandidatov za (death) metal album leta!
na vrh