Kansas: Masque

"Masque", ki je izšel še na vročih krilih predhodnika "Song For America" (1975), je bil tretji album kultnih ameriških prog rockerjev Kansas. Ta album je bil rezultat pritiska njihove založbe, ki je na vsak način hotela, da skupina izda hit single, ki bi jih ponesel na radijske valove po širni Ameriki in po možnosti tudi po Evropi. Za skupino, ki se je do tedaj uveljavila kot svojevrsten glasbeni paradoks ameriškega srednjega zahoda saj je, v popolnem nasprotju s svojo zunanjo podobo (ta je tedaj še vedno vsebovala kavbojsko nošo), igrala odličen simfonični progresivni rock po navdihu legendarnih britanskih prog rockovskih skupin skupaj z nekaterimi glasbenimi elementi značilni za ameriško rock glasbo iz tistega območja, je bila do tedaj prehojena že kar lepa pot. Vendar večjega komercialnega uspeha, kljub dvema izjemno ambicioznima albumoma, še vedno ni bilo. Kansas so bili tudi v svoji domovini še vedno precej neznani in njihova tedanja založba Kirshner Records je že začela groziti, da bo prekinila pogodbo. Skupina je dobila le nekaj mesecev časa, da poskuša popraviti svojo komercialno podobo, kar nikakor ni bila lahka naloga. Končen rezultat bi bil prav lahko katastrofalen, a se je na srečo rodil še en imeniten album, ki je nadaljeval njihovo dotedanjo glasbeno vizijo, čeprav na koncu (ponovno) ni potešil nenasitnih komercialnih želja založbe.

Kansas so se na "Masque" odločili zadržati, če že ne izboljšati svojo dotedanjo, simfoničnemu eksperimentiranju nagnjeno, glasbeno usmeritev skupaj z nekaterimi krajšimi in bolj dostopnimi heavy rockerskimi skladbami. Kot je to bilo že v njihovi tradiciji, je bil tudi tokrat pevec/klaviaturist Steve Walsh tisti, ki je prispeval krajša in dostopnejša dela na osnovi hard in blues rocka s prizemljenimi besedili, ki so vsebovale tudi razne erotične fantazije medtem, ko se je "intelektualec" Livgren ponovno lotil kompleksnejših in bolj temačno obarvanih simfoničnih epov z bolj filozofskimi besedili. Pri "Masque" pa obenem ne gre brez omembe vpadljive naslovnice, katere avtor je bil legendarni italijanski slikar Giuseppe Arcimboldo. Slednji je bil znan po svojih nenavadnih, alegoričnih portretih ljudi in njihovih poklicev, Ti portreti so bili ponavadi sestavljeni iz sadja, zelenjave, rib ali knjig (kot denimo njegov portret bibliotekarja). Kansas so izmed Arcimboldove zapuščine uporabili portret, kateri predstavlja alegorijo elementa vode in je sestavljen iz raznih morskih živali, tudi tjulenjev.

Uvodni "It Takes a Woman's Love (To Make a Man)" je neposreden, z erotičnimi fantazijami prežet Walshev "barski" hard rocker, ki vsebuje udarne kitarske rife in mogočen vokal. Preprost ritem ostali člani Kansas nadgradijo z zabavnimi pasažami na hammond orglah, električnemu klavirju ter violini. Ne manjka pa tudi duhovita solaža na saksofonu v izvedbi posebnega gosta Earla Lona Pricea. Čeprav nima nobene zveze z njihovimi bolj progresivno simfonično naravnanimi stvaritvami in poudarja njihovo hard rockersko plat, katerega glavni tvorec je bil v tistem času Walsh, nikakor ne gre za odpadni material, temveč za nadvse duhovit in energičen začetek albuma.

V podobnem slogu, vendar nekoliko počasnejšem tempu, nadaljuje tudi solidni "Two Cents Worth"", s strastnim Walshevim vokalom in imenitnimi Livgrenovimi kitarskimi pasažami prek vah-vah efekta. Linije hammond orgel in funky ritem precej potegnejo na nekatere stvaritve Coverdale ere Deep Purple vendar predvsem Steinhardtova violina in Livgrenov slog igranja kitare ohranjata prepoznaven heavy rockovski Kansas zvok.

Album je bil do tu bolj kot ne ogrevanje za nekatere veliko bolj vznemirljive kompozicije. Stvari na albumu postanejo namreč precej resnejše z odličnim simfo prog epom "Icarus-Borne On Wings Of Steel", ki prek imenitnih simfoničnih aranžmajev na klaviaturah, mogočnega vokala in dramatičnih pasaž na kitari in violini oživi mitološko zgodbo o Dedalu in Ikaru. To je prva izmed simfo prog poslastic na albumu na kateri se izmenjujejo kompleksne, a melodične simfonične pasaže na violini in klaviaturah s heavy rockersko potentnostjo prek udarnih kitarskih rifov in dinamičnih bobnov. Walshev dramatični vokal, predvsem v imenitnem refrenu, oživi v polnem sijaju.

Sledi odlična power balada "All The World", ki v sebi združuje tako izjemno tehnično bravuroznost posameznih inštrumentalistov kot emocionalno lepoto, kakršno so bile sposobne pričarati samo največje skupine med katerimi so bili tudi Kansas. Slednja se odpre z nežnimi Steinhardtovimi pasažami na violini in njegovim melanholičnim vokalom (tu je ponovno dokazal, da ni bil samo izvrsten violinist, temveč tudi dober pevec). Stvari se nekoliko zapletejo s kompleksno inštrumentalno sekcijo, pravcatim jamom s številnimi žgoči kitarski rifi, bobnarski prehodi in gastronomskimi solažami na violini. Temu sledi prelepa simfonična sekcija z nežnimi aranžmaji na električnem klavirju in s srce parajočim vokalom, katera je ena najlepših v njihovi zgodovini. Izborno.

Dramatična Livgrenova epska mojstrovina "Child Of Innocence" je še ena izmed tistih glavnih poslastic na albumu, katere mogočen refren, še dolgo po poslušanju kot napev odzvanja v poslušalčevi glavi. Kansas so tu ponovno združili simfonično prefinjenost in heavy rockersko potentnost v popolno harmonijo. Dramatično-epske pasaže si sledijo s svetlobno hitrostjo medtem, ko se med njimi "sprehaja" Walshev razkačen vokal. Najboljše pa priredi dramatični izhod kompozicije, ko nastopi še zadnja, mravljince sprožajoča inštrumentalna sekcija. Vse na tej skladbi je za čisto desetko.

Pozornost si zasluži tudi kratki, a vseeno zabavni Walshev heavy rocker "It's You" s svojim uvodnim jahajočim ritmom in duhovitimi simfoničnimi pasažami. Pri Kansas je lahko tudi neposrednost ena izmed kvalitetnih lastnosti in tako je tudi v tem primeru. Odlični "Mysteries And Mayhem" z ognjevitimi simfo pasažami na violini, klaviaturah in kitari ter z drdrajočim ritmom vsebuje vse tisto po čemer so Kansas zasloveli kot progresivno rockovska skupina s svojo unikatno usmeritvijo. Heavy rocerska udarnost prek "jeznega" vokala, nabrušenega kitarskega rifinga in vselej eklektične ritem linije Hope/Ehart je bila ponovno na čudovit način združena s strastnimi Steinhardtovimi simfoničnimi pasažami na violini.

Zaključni temačni simfo prog ep "The Pinnacle" je, kot lepo pove že njegov naslov, vrhunec albuma in še en lep dokaz zakaj si Kansas zaslužijo svoje mesto v "hiši slavnih" progresivnega rocka. Na njem njegov glavni tvorec Livgren s pomočjo svojih sodelavcev še enkrat več ponudi izobilje odličnih, epskih baročnih aranžmajev, pomešanih s heavy rocersko udarnostjo in neverjetno učinkovito vokalno karizmo. Melanholične pasaže na violini se neverjetno lepo prepletajo prek baročnih motivov na klaviaturah in udarnih kitarskih pasaž ter menjajo različna vzdušja enega za drugim. Ko se znotraj vključi še mogočni Walshev vokal, kateri pomaga ustvariti imeniten melodični refren, je epska magija popolna. Duhovitih, večinoma simfonično obarvanih, inštrumentalnih sekcij zlepa ne zmanjka in v njih je ob vsakem poslušanju mogoče zaznati kakšen nov, prej prezrt simfonični aranžma. Zlahka ena najboljših kompozicij v njihovi zgodovini in trenutek, ko se dramatika, lepota in mistika združijo v popolno harmonijo.

Kansas so, kljub hudemu pritisku založbe in naglici s katero so se lotili njegovega snemanja, z "Masque" posneli še en zelo dober album, ki je zlahka preživel test časa in še danes zveni kot, da bi bil ustvarjen včeraj. Skupina pa je tudi na malo katerem svojem albumu zvenela tako živahno in željno dokazovanja. "Masque" sicer ni bil mojstrovina, tako kot je bil to "Song For America". Kansas na njem z izjemno zaključnega "The Pinnacle" niso naredili kakega opaznega artističnega napredka naprej. Vendar kljub temu ta album sodi med njihove najboljše dosežke, Kansas klasike, na katere so lahko upravičeno ponosni. To je eden tistih, s strani prevladujoče glasbeno kritične mase, spregledanih albumov, ki se danes med privrženci skupine ceni veliko bolj kot ob svojem izidu. "Masque" je sicer, kot že povedano, navkljub svoji veliki glasbeni kvaliteti, komercialno pogorel. Založba jih je že nameravala odsloviti, ko so popolnoma nepričakovano, v zadnjem hipi posneli "Leftoverture" (1976), album, ki jih je izstrelil med rockovske superzvezdnike, a o tem več v neki drugi recenziji.