Sinner nova plošča "Mask Of Sanity" je klasičen Sinner album. Kar Sinner so skozi 25 letno kariero ustoličili s svojo bitjo, to Sinner tudi zvesto ostajajo. Mat Sinner, neizpodbitni vodja in ustanovitelj skupine Sinner, po domače in nemško - domorodnim ušesom prijazneje zveneče Mathias Lasch, je neizmerno priden dečko. Vseskozi je vključen kot agent v iskanju metal in hard rock rookie skupin, jim pomaga v produkciji, prispeva ideje, skratka veliki guru nemške metal in hard rock scene. Njegov vsakdanji delavni urnik je očitno že tako nabit, da tega ne zmoreta skriti niti sila nedomiselna, idejno oguljena naslovnica in naslov albuma. Mat pa je ob tem še posebej znan po uspešni karieri na poziciji basista v skupini Primal Fear. No, če štartamo za začetek pri "nemških orlih" kar se ocene nove plošče Sinner tiče, takoj ugotovimo da je "Mask Of Sanity" mnogo bolj hard rock, kot pa heavy metal album in kaj šele agresivni heavy metal album tipa srednjih do kasnejših Primal Fear ("Black Sun" do "Seven Seal"). Produkcija albuma pa ostaja surovo živa, tipična prepoznavna za producentsko delo Mata Sinnerja nasploh.
Sinner že davno tega ne napadajo z vso artiljerijo katero ponuja orožarna heavy metala. Metala, ki je v obdobju "Judgement Day" (1996) in še posebej nepozabne metal biblije "Nature Of Evil" (1998) - ta album bi moral soditi k privatni lastnini slehernega gospodinjstva, tako veličastno nadgrajeval klasično heavy hard rock podobo skupine.
"Mask Of Sanity", skupno že 14. studijski album skupine, je v prvi vrsti ustvarjen za to, da Sinner z njim ohranijo ime, da ne izginejo iz neizprosnega metal zemljevida, ki je danes prepojen s hudo konkurenco. Sinner igrajo torej "mehkeje" - to pomeni bolj melodično, podivjanih razbijačev, kot je bil še na "There Will Be Execution" (2003) Finalizer, pravzaprav ni najti. Tu sta izjemi Thunder Roar in Under The Gun, skladbi, ki nosita napad omenjene Finalizer in ju v njunih refrenih "zmetalizira" Ralf Scheppers (Primal Fear) s svojim vreščeče prepoznavnim jeklenim "priest" dotikom, pa tudi te ne dosegata takšne ostrine. Tu je namreč še tretji faktor, ki je zaradi večje melodične komponente kitar bolj poudarjen, v primerjavi s Sinner prejšnjimi albumi. To so klaviature.
"Mask Of Sanity" se ob vsem povedanem tako spogleduje znova bolj z osemdesetimi. In če je temu tako, zvenijo novi Sinner pravzaprav znova bolj "Lizzy". Thin Lizzy? Aha! V hard rock šablonah, ki intenzivneje zaznamujejo novi album prihajajo znova bolj do izraza tercetne harmonije, ki jih fantje zvesto "pikajo" (trzajo) preko riffov – sicer stalnica, druga reč, ki pa (spet) očitneje spominja na Thin Lizzy, pa je Matov, za splošno jekleno "racionalno hladnost" heavy metala sicer netipično tipičen topel vokal, s katerim v zaključkih verzov "nespodobno", a posrečeno, vleče linije skozi nos, kar vnaša strup Lynottovega vokala. Kako nevarna je lahko podobnost vokala Mata Sinnerja z legendarnim vokalistom Thin Lizzy, pa potrjuje priredba Thin Lizzy klasike Baby Please Don't Go, nastavljena na konec albuma.
To je še en lep, tradicionalni Sinner album. Nabit z mojstrsko vtkanostjo tipičnih Sinner melodij, moškostjo Mattovega vokala, znotraj čvrstega riffovskega ogrodja. Album, ki ne pomeni popolnoma nič na polju glasbene evolucije. Ne za skupino, ne za hard rock in ne za heavy metal glasbo. "Mask Of Sanity" je Sinner album, namenjen Sinner fanom. Skratka zelo previden, nizko proračunski album, ki ponuja le tisto kar Sinner najbolj znajo in le tisto kar očitno danes zmorejo. Z motivi nerazsipen, varčen in preudaren album, tipični odsev nemške hard n' heavy rock kulture. Album za vse nostalgike Accept, Scorpions, angležev UFO, Thin Lizzy ter seveda "mlajših do srednjih" (1978 - 1982) Judas Priest. Kaj naj rečem, a rad imam Sinner! In brez skrbi. Možje z "Mask Of Sanity" še zdaleč niso pozabili kaj je to pravi "bad to the bone" album!
na vrh