Legendarni art rockerji Marillion, najbolj skrbno varovana britanska glasbena skrivnost, so za svoj enajsti studijski album izbrali bržkone najbolj nenaveden možen naslov, »Marillion.com«, navdahnjen po njihovi uradni spletni strani, kar pa ob poznavanju dejstev, ki so spremljala nastanek te plošče, postane nekako skorajda samoumevno. Kultna peterica iz Aylesburyja se je namreč pred začetkom snemanja »marillion.com« odločila za inovativno akcijo ter vse privržence na svoji spletni strani pozvala k sofinanciranju izdaje svojega tretjega in obenem poslednjega albuma pri založbi Castle Communications. Odziv privržencev je presegel vsa pričakovanja, vendar je bil komercialni uspeh »marillion.com« pod povprečjem, saj je bil to njihov prvi album, ki se ni uvrstil med najboljših 40 plošč britanske lestvice. K temu je najbrž nekoliko prispevalo tudi dejstvo, da je bil to prvi album, za katerega niso izdali nit enega uradnega singla. No, kljub temu je bil »Deserve« izbran za promocijski singel, medtem ko je »Rich« postal poseben singel za brazilski radio. Zvestim pristašem, ki so pomagali financirati »Marillion.com«, so se Marillion oddolžili tako, da so njihove fotografije objavili v knjižici albuma.
Glasbeni rezultati so bili precej mešani in resnici na ljubo je »marillion.com« eden njihovih manj navdahnjenih dosežkov z velikim mimostrelom, imenovanim »Built-in Bastard Radar«, medtem ko par kompozicij po kakovosti vendarle spada v elito vsesplošnega ustvarjalnega opusa kultnih britanskih art rockerjev. Na »Marillon.com« je kar nekaj tveganega, pogumnega medžanrskega eksperimentiranja, in pravzaprav je pozitivno presenečenje, da je album kot celota vendarle zelo soliden dosežek. Na odličnem zaključnem epu »House« so denimo eksperimentirali z dancom/trip hopom in jazz fusionom, kar je obrodilo presenetljivo dober končni rezultat. Na »House« in »Deserve« so uporabili gostujoča pihala (saksofon, trobento), kar pomeni, da gre za Marillion album z največ jazzovskimi elementi, pa čeprav so ti sila »sramežljivi«.
Pevcu Stevu 'gospodu H-ju' Hogarthu je pri pisanju besedil vnovič pomagal dolgoletni sodelavec John Helmer, za katerega je bilo to poslednje sodelovanje z Marillion do leta 2012, ko je prispeval besedilo za skladbo »Pour My Love«. Omeniti je treba tudi to, da se »Marillion.com« ponaša z zelo dobro, za tiste čase moderno produkcijo, pravzaprav precej boljšo kot na sila povprečnem predhodniku »Radiation« (1998), saj so člani skupine združili moči s kultnim glasbenikom in producentom Stevenom Wilsonom (Porcupine Tree, No-Man, Storm Corrosion, Blackfield). Ob tem velja pripomniti, da je Wilson leta 1997 kot glasbenik, skladatelj in producent sodeloval z nekdanjim Marillion pevcem Fishem.
Nekaj, kar »marillion.com« vsekakor ni moč niti slučajno očitati, je monotonost ali ponavljanje že slišanega, saj je vsaka skladba čisto posebno poglavje zase in povsem unikaten pojem artistične eklektičnosti. Kompleksni in precej enigmatični »A Legacy« poslušalcu po prvih sekundah vzbudi varljiv vtis, da gre za počasen uvod v album, čeprav se že po prvem prehodu presuka v energične vode, kjer vlada krepka kitarska fraza v domeni Steva Rotheryja. Večglasen refren kljub H-jevemu ganljivemu vokalnemu doprinosu deluje nekoliko monotono, vendar Rothery in predvsem klaviaturist Mark Kelly s svojim razgibanim polaganjem raznovrstnih sintetizatorskih tekstur poskrbita, da v osnovi precej povprečna stvaritev po večkratnih poslušanjih vendarle postane precej bolj dopadljiva.
Občutno bolj zanimiv dosežek je, za običajne Marillion razmere, precej udarni art rocker »Deserve«, kjer presenetijo energične saksofonske in trobentaške pasaže ter kompleksne bas linije Peta Trewavasa. Tovrstna kombinacija v strukturo te kompozicije vnese droben ščepec jazz fusiona pa tudi glama, kar nekoliko obudi duh legendarnih Roxy Music. Tudi izrazito ambientalno in melodično usmerjena power balada »Go!«, kjer do prav posebnega izraza pride H-jevo srce parajoče petje, predstavlja zanimiv eksperiment iz polaganja slojevitih sintetizatorskih tekstur in pletenja nežnih akordov na 12-strunski kitari z vrhuncem v hipnotičnem refrenu. Ne manjka niti navdušujoč epski zaključek. To je eden izmed tistih hvalevrednih dosežkov na albumu, ki nudijo nazoren dokaz, da Marillion niti slučajno niso izgubili dolgoletnega, sofisticiranega občutka za kreiranje prelestnih melodij, ki empatično naravnanega poslušalca s svojo magijo v trenutku popeljejo v nek vzporedni svet.
Solidni, vendar nevznemirljivi »Rich« je s svojo funky melodijo in ploski rok v primerjavi s preostalimi deli na »marillion.com« skorajda poprockerska, popolnoma lahkotno naravnana stvaritev in spet nekaj popolnoma novega v dotedanjem Marillion skladateljskem opusu. Hit potencial je vsekakor prisoten, vendar energične kitarske pasaže, številna duhovičenja na hammond orglah in H-jevo kompleksno, občasno skorajda spakljivo petje v kombinacije še vedno delujejo pretirano eksperimentalno, da bi ta skladba kdaj slučajno »po pomoti« zašla na kakšno komercialno radijsko postajo. Ambientalno precej globlja stvaritev je imenitna power balada »Enlightened«, ki na krilih nežnih akordov 12-strunske kitare in H-jevega melanholičnega vokala uspe ujeti dušo zrelega banda, ki je prehodil zares ogromno pot in prestal več osupljivih zvokovnih evolucij od svojih sicer veličastnih neoprogrockovskih začetkov.
Bizarni trdoalterrockovski hibrid »Built-in Bastard Radar« je, kot že omenjeno, daleč najslabša stvaritev na »Marillion.com« in tudi eden najslabših dosežkov njihove celotne kariere. Vsesplošne kaotičnosti in izrazito butastega besedila o »mačotih« in »lovačah« ne moreta rešiti niti mogočna trdorockovska kitarska fraza ter bohotni sloj hammond orgel. Enako velja za H-jevo pevsko spakovanje čez vokoder, ki je popolnoma odvečno in spominja na neuspešen poskus ugajanja povprečnemu okusu t.i. MTV generacije. Na srečo je preostanek albuma na visoki ravni in slab priokus temeljito popravi že odlična power balada »Tumble Down the Years«, ki z nosilnim aranžmajem celo nekoliko spomni na The Beatles klasiko »Here Comes the Sun«, predvsem pa s svojo pozitivistično atmosfero, vedro akustično kitarsko melodijo in melodičnim refrenom obudi spomin na nekatere najboljše pretekle dosežke iz H-jevega obdobja.
Izrazito eksperimentalni in ambiciozni »Interior Lulu«, kjer Marillion opomnijo, da so po srcu in duši še vedno na prvem mestu progresivni rockerji, navkljub počasnemu, nekoliko zaspanemu uvodnemu delu, znotraj katerega ne manjka številnih nenavadnih ritmičnih variacij, kot celota izpade zelo zanimivo in spada med boljše trenutke na »marillion.com«. Po prvem prehodu sledi nepričakovan preobrat v ognjevito in kaotično sekcijo, kjer dominirajo pekoče kitarske pasaže in srditi bobnarski krošeji v domeni starega volka Iana Mosleyja. Gospod H je vnovič izvrsten v vlogi srce parajočega lirika. Osrednja sekcija na čelu z Rotheryjevo kitarsko solažo je prava paša za ušesa in predstavlja enega izmed ambientalnih vrhuncev »Marillion.com«. Po tej plati ga preseže samo še zaključna eterična trip hop zadušnica »House«, ki s svojo nepopisno melanholijo na krilih razburkanih trobentaških pasaž predstavlja nov mejnik v dotedanjem Marillion eksperimentalnem opusu in celo enega najboljših zaključkov kakega njihovega albuma. Tu se še posebno izkažeta Kelly s polaganjem slojevitih sintetizatorskih tekstur, s pomočjo katerih ustvari izrazito melanholično atmosfero, ter Hogarth, ki z izjemno emocionalno pevsko predstavo vnovič dokaže, zakaj je eden najboljših artrockovskih vokalistov.
Marillion so z »Marillion.com« ustvarili enega svojih najbolj nenavadnih studijskih eksperimentov, ki ni brez pomanjkljivosti, vendar slednje močno presežejo številni svetli trenutki, znotraj katerih ne manjka pogumnih ter navdušujočih izletov na do tedaj še neraziskana zvočna področja. Na posameznih stvaritvah se je lahko jasno občutilo, da so Marillion tedaj na polno uživali v eksperimentalni svobodi in preizkušanju artrockovskih meja, vendar so po drugi strani še vedno želeli užiti in obnoviti vsaj nekaj preteklega komercialnega uspeha, tudi tako, da bi osvojili srca mlajših generacij, ki se Marillion niso spominjali kot neoprogrockovske atrakcije osemdesetih. Po komercialni in zvokovni plati se »Marillion.com«, tako kot predhodniku »Radiation«, to ni posrečilo. Zvokovno jim je to uspelo šele leta 2001, ko so izdali »Anoraknophobia«, komercialno neuspešen, vendar med privrženci še danes eden izmed njihovih najbolj priljubljenih albumov.
na vrh