Threshold, prvaki britanskega progresivnega metala, so definitivni posebneži na rockovskem prizorišču. V osončju, galaksiji. S svojimi kultnim albumom »Wounded Land« iz leta 1993 so si na široko utrli pot v tem okolju v katerem so definirali artistično in samoniklo posebnost glasbenega izrazoslovja. Z vsakim albumom se je ta artistična in samosvoja izrazna plat le poglabljala.
»March Of Progress« je skupno deveti studijski album zasedbe Threshold. Kar pet let je skupina potrebovala, da ga spravi od sebe. Gre za prvi novi album skupine po vrnitvi originalnega pevca Damiena Wilsona v skupino in prvi za novega kitarista Petea Mortena. No bolj, kot slednja rokada v postavi, je prelomnega pomena za skupino zlasti vrnitev Damiana Wilsona. Možakar je namreč v obdobju službovanja pri skupini, v času izdaj albumov »Wounded Land« in »Psychedelicatessen« s svojim posebnim vokalnim pristopom in posebno barvo glasu pomembno sooblikoval izrazno eklektičnost skupne same, ljubitelji skupine, pa vse do njegove vrnitve, niso povsem preboleli njegovega odhoda.
Leta 2007 je po izdaji albuma »Dead Reckoning« skupino zapustil vokalist Andrew »Mac« MacDermott. Možakar je v začetku lanskega avgusta tragično preminil zaradi nenadnega zapleta z ledvicami, ki so mu še bolj nenadno odpovedala. Albumi z MacDermottom nosijo posebno izrazno težo. S tem pevcem se skupina ni le obdržala na prizorišču, pač pa razvijala vseskozi dalje. Po nekoliko manj prepričljivem, a še vedno zelo kakovostnem »Subsurface« (2004) je album »Dead Reckoning« gotovo veljal za najbolj mračen in najtrši album skupine v karieri, MacDermott pa je še enkrat več pokazal s svoji imenitnostjo in vokalno posebnostjo, da je izdelana figura in karizma zasedbe Threshold. Po možakarjevi odločitvi, da skupino zapusti, pravzaprav Threshold ni ostalo druge rešitve, kot da se obrne k Damianu Wislonu po pomoč. Oba pevca, tako MacDermott, kot Wilson, sta namreč absolutna posebneža, glasbeni duh zasedbe Threshold, pa je njun skupni imenovalec in nikogar več med pevci, saj imata oba zelo podoben slog, loči ju le vokalna barva, saj lahko dosega Wilson še nekoliko višje lege, a ni sposoben tako izrazitega razvoja agresije v srednjih legah, kar je bila posebnost MacDermotta. Oba pevca bi se namreč odlično znašla tudi v sleherni klasično zasnovani heavy metal ali power metal zasedbi.
»March Of Progress« je drugačen album. Drugačen od česarkoli posnetega z MacDermottom, pravzaprav od česarkoli karso Threshold sploh posneli do tega dne. Je korak na novo polje, na novo polje novega glasbenega obozorja. Deluje namreč zelo uravnoteženo, manj »nabijaško«, kot predhodnik. Še vedno so Threshold zadržali svoj melanholično mračni obraz, specifični obraz premnogih skupin Britanskega otočja. Ne razumite napak. »March Of Progress« je v slehernem hipu od glave do pete pravi Threshold album. Prav tako deluje »March Of Progress« v skladu z naslovom albuma znatno bolj »progresivno«, kot predhodniki z MacDermottom na vokalu, pravzaprav si toliko eksperimenta Threshold v karieri še niso dopustili. Threshold so uspeli na »March Of Progress« zadržati vso kompaktnost ultramelodično spevnost in izdatno so spet vse zabelili z elementom drama teatra in bombastike. Vendar pa leze ta album v počasneje, kot je sicer značilnost prejšnjih Threshold albumov.
Razpoloženjska stanja so znova polno grabežljiva, delujejo resničnostno kot le redko kaj, svoje pa prispeva seveda izjemna senzitivna vživetost Wilsonove vokalne igre, ki je naravnost briljantna. Mož, ki je v času odsotnosti pri Threshold, »služboval« pri projektih Headspace, Ayreon in Star One, je skozi leta vso svojo izrazno moč zadržal, jo zrelostno poglobil , verzom pa vdahnil hipnotično dozo živosti in nalezljive prevzetnosti.
Da je »March Of Progress« dejansko najbolj progresiven album skupine v karieri, pa ne daje občutka ob sami otovoritvi z udarno Ashes, kljub srednjemu instrumentalnemu delu, kjer se prvikrat korenito zabliska ob progresivno lomljenih ritmih in briljantnemu soliranju dialoga kitare in klaviatur. Ta je izdana tudi, kot predstavitveni single, zaznamujejo pa jo trivialne melodične linije, seveda preoblečene v znamenito strukturo Threshold aranžiranja, ki pomeni centralizirani vokal avtoritativne v melodičnem smislu polno izkoriščene lege, odet v masivni riffovski zid kitar, ter v napevih opremljen s harmoniziranjem vokalnih linij, ki so podprte tudi z rabo vokoderja. Torej popadljiva otvoritev, kar je šlo pričakovati s strani pravovernih »prog metalcev«. Naphana s Threshold dramatiko in zahtevano udarnostjo, kar sproža mravljince vzdolž hrbtenjače. V muzikalno ekspresivnem oziru, pa postaja nadaljevanje albuma vse bolj in bolj zanimivo, lahko uporabimo celo izraz vznemirljivo. To napove znatno bolj teatralna Return Of The Thought Police, v kateri prevzema tipični "Thresholdovski" refrenski napev medtem, ko je Staring At The Sun za njo prva prava progresivna lepotica, ki prvikrat resno opozori, da je »March Of Progress« odklon k novi glasbeni dimenziji skupine.
Skladbe so Staring At The Sun dalje obtežene z nenadnimi motivskimi preklopi, obrati tempa, ne glede na izdatno bero zapeljive melodičnosti in bombastike, je bolj, kot kdajkoli izpostavljen element nepredvidljivosti, celo do neke mere spontanosti. Mirni deli, razpoloženjski deli, kjer prihaja do izraza še posebej Wilsonova delikatnost vokalne sofistikacije, nasledijo navali riffovske kanonade, ki povsem nevsiljivo in na moč kompatibilno kreirajo nove zvočne krajine in peljejo poslušalca novim razpoloženjskim stanjem naproti (denimo skladba Coda). To je album, ki ga odkrivaš dalj časa. Počasi odstiraš tančice pretkanega in mojstrskega ustvarjanja. Počasi posegaš v bistvo. To je album, ki leze počasneje v ušesa, a ko enkrat »zagrabi«, zagrabi na polno. In ne bo hotel iz CD predvajalnika. To je dejstvo. Če ste vsaj kanček glasbeno doumljivi in radi v tem, do kam lahko sežete, izzivate tudi sami sebe.
Aranžiranje in razvoj same skladbe Colophon je prava progresivna odisejada in ena najbolj zanimivih točk albuma »March Of Progress«, ki zbližuje Threshold prvikrat v karieri celo s prog rockerji Arena. Slednji delujejo iz plošče v ploščo trše, novi Threshold album pa je kanček bolj sofisticiran, uravnotežen, a hkrati s tem progresivneje zabeljen. Prvikrat v karieri se torej ponuja smiselna vzporednica med Threshold in neo progresivci Arena. Torej dvema otoškima skupinama. Na rovaš večje razgibanosti klaviaturskih aranžmajev, ki dražijo progresivno plat zvona, kot na še nobenem Threshold albumu do tega dne. The Hours razbremeni težo eksperimenta, ki jo pušča Colophon za seboj, prevzame pa odlična inkorporacija vzorčenja programske zanke, ki krepi bombastično razpoloženjsko stanje skladbe. Gre za enega najlepših antemov albuma.
Album umiri That's Why We Came, kjer prihaja do polnega izraza znova Wilsonova polnokrvno čutna vokalna ekspresija, ki v iztržku melodičnosti in bombastike transcedentalnega vzdušja zaradi izjemne drže klaviatur, ki sobivajo fantastično v korelaciji z masivnim riffovskim zidom kitar, prinaša na album eno najlepših in najbolj dovršenih kompozicij. Kompozicij, kjer se aspekti progresivnega in poslušljivega perfektno sporazumevajo. Zaključni del albuma s skladbami Don't Look Down, Coda in nasploh fantastično progresivno epsko suito Rubicon, pa je dokazilo, da so Threshold prešli k novi dimenziji ustvarjanja, saj pridobiva tu album dodatno na eksperimentu, kakršnega si Threshold še niso dopustili v karieri. Če je Don't Look Down še moment »banalno« označen kot prog metalsko čtivo, pa je petminutni komad Coda za njim ne le eden najbolj mračnih trenutkov albuma, pač pa tudi skladba najbolj nepredvidljivega razvoja dogodkov. Odpre jo refren, ki se prvikrat ponovi šele po dveh minutah intenzivnega prevračanja motivov, a ti držijo kompaktnost skladbi na sleherni točki.
Če katera skladba zmaga na albumu je to Rubicon. To je dejansko izjemno progresivno delo. Simfonično progresivna epska suita, o kateri sanja pravi prog metalski navdušenec. Udarna, v zvočnem spektru razporeditve samih gradnikov polno izkoriščena, razganja jo od mnogoterih razpoloženjskih stanj, obratov tempa, izjemnih melodij, vzdušje pa je nabito polno melanholije in mračnjaštva! Threshold vam ne bodo pustili dihati niti za hip tokrat! Preko deset minut progresivnih nebes k zaključku tega zares izjemnega albuma.
Splača pa se vam dokopati do količinsko omejene izdaje, kjer se nahaja odlična dodatna skladba Divinity, kjer skupina izpostavi tudi odličen občutek za integracijo vzorčnih zank (uvod v kitico, kitica). Melodično grabežljiv refrenski napev sproža celo pomisleke o tem, da bi ta skladba bila idealna za izdajo v obliki singlea. Torej ne glede na skrajno teatralen zaključek z epom Rubicon, je Divinity kar nekako obvezen epilog poslušanja albuma »March Of Progress«. Še ena fantastika torej.
»March Of Progress« je album, ki je izveden brez napake. Popolno. Pet let premora, pet let kopičenja idej, prevetritev postave, vrnitev Damiana Wilsona v ekipo Threshold. Fantastičen nov album. Izzivalen v vseh pogledih, najbolj progresiven Threshold album do tega dne, najbolj razgiban. Plejada briljantno slikovitega soliranja seveda v vsem zadržana! Na slehernem koraku albuma.
»March Of Progress« je mejnik, s katerim se Threshold pomikajo v novo obdobje svoje ustvarjalne epopeje. Ob tem so zadržali vse svoje zaščitne znamke, ki so to skupino vselej postavljale na posebno mesto rockovskega globusa. Pravzaprav je »March Of Progress« nov korak k poglabljanju samonikle artistične posebnosti te izjemne skupine Britanskega otočja. Nič več nič manj. Toplo priporočam ta album vsem, ki znate uživati v magiji glasbenega združevanja progresivne izzivalnosti in antemsko melodične izpiljenosti! Okrašene z izjemno produkcijo! »March Of Progress« je eden najlepših rockovskih albumov, ki so izšli v letošnjem letu in v tej veličini resno izziva tudi fantastični studijski derivat novih Rush.
na vrh