Britanski progresivnorockovski prvaki Marillion so z albumom »Marbles« ustvarili enega izmed najboljših dosežkov v svoji dolgoletni glasbeni karieri, kar za band sredi nenehne artistične evolucije niti ni bil tako šokanten podatek. Trinajsti studijski album 'najbolj skrbno varovane britanske glasbene skrivnosti' je bil še bolj ambiciozen projekt kot imenitni predhodnik »Anoraknophobia« (2001), ki je izšel kot plod marljivega spletnega financiranja s strani zvestih Marillion privržencev. V nasprotju z »Anoraknophobia«, kjer so privrženci prispevali denar za prednaročilni proces, pa je bil tokrat financiran celotni projekt ustvarjanja novega albuma.
Zvesti Marillion podporniki so obenem odigrali ključno vlogo pri promociji in marketingu novega albuma ter s svojim odzivom presegli prav vsa pričakovanja članov skupine. Band jim je bil zato neizmerno hvaležen in se jim je zahvalil tako, da je njihova imena navedel znotraj knjižice posebne, dvojne in strogo omejene izdaje »Marbles« o kateri bo tekla beseda v tej recenziji. Album je namreč prvotno izšel v obliki enojne in posebne, dvojne verzije. Slednja je bila prvotno dostopna samo preko prednaročila z Marillion spletne strani kot zahvala več kot 18000 privržencem, ki so pomagali financirati »Marbles«.
Že enojna verzija albuma je bila zelo kvalitetna, vendar se je 'skrila' proti fenomenalni dvojni verziji »Marbles« s katero so Marillon proti vsem pričakovanjem uspeli ustvariti mojstrovino, ki se lahko po kakovosti kosa s konceptualno mojstrovino »Brave« (1994) ter najboljšimi dosežki Fish ere. Album bi lahko dosegel tudi precej večji komercialni uspeh, če graditelji britanskih glasbenih lestvic popularnosti ne bi prisegali na precej butasto pravilo, da nova plošča ne sme vsebovati nalepk. Zaradi tega, ker je »Marbles« vseboval nalepke so mu vrli ljubitelji korporativne logike in kapitalističnega elitizma avtomatično prepovedali uvrstitev na britanske lestvice ter se do njega obnašali kot da ne bi nikoli izšel. Pa pravijo, da so Američani najbolj butasta nacija na svetu.
Vseeno pa niso mogli preprečiti izjemnega uspeha singla »You're Gone«, ki se je na njihov silni srd in šok uvrstil na sedmo mesto britanskih lestvic glasbene popularnosti, kar je Marillion nazadnje uspelo 'davnega' leta 1987 s Fish era zimzelenom »Incomunicado«. Neverjetni uspeh za progresivnorockovsko skupino je dopolnil naslednji single, »Don't Hurt Yourself«, ki se je uvrstil na šestnajsto mesto britanske lestvice, tako da lepih presenečenj ni zmanjkalo.
Zaradi strukture posameznih del (predvsem naslovne skladbe v štirih delih) in narave besedil so nekateri privrženci še danes prepričani, da je »Marbles« konceptualen album, vendar to drži le delno. Večina besedil v režiji pevca Stevea 'gospoda H-ja' Hogarha se nanaša na osamljenost v odtujenem svetu (»The Invisible Man«), željo po pobegu v nek boljši kraj (»Fantastic Place«, »Ocean Cloud« in »Neverland«), vero v boljši jutri (»Don't Hurt Yourself«), skorumpirano ljubezen (»Genie«, »The Damage« in »Angelina«), spomine na izgubljeno otroško nedolžnost (vsi štirje deli »Marbles«) ter na izgubljeno ljubezen (»You're Gone«).
Album se odpre s pretresljivim, več kot trinajstminutnim epom »The Invisible Man«, enem izmed najbolj ambicioznih dosežkov v dosedanji Marillion povesti. Razdraženi elektronski vzorci v režiji klaviaturskega mojstra Marka Kellya počasi gradijo mračno atmosfero, katero še poglobi vpad Hogarthovega fatalističnega vokala. Temačno besedilo pripoveduje zgodbo o človeku, katerega zaradi njegove s strani institucij spodbujane povprečnosti in 'mišje' nevpadljivosti ni nihče več opazil, tako da je na koncu dobesedno postal neviden za sodobno, povampirjeno in hiperegoistično neoliberalno družbo. Za čudovit kontrast poskrbi prehod v ambientalno sekcijo z gostimi sintetizatorskimi teksturami in melanholičnimi kitarskimi variacijami v režiji kitarske legende Stevea Rotherya, ki na tem albumu briljira ob sleherni priložnosti. Na tem svetu je le malo tako prefinjenih kitaristov kot je Rothery in vse bi se lahko dalo našteti na prste obeh rok. Kompleksne ritmične variacije z vladavino digitalnih vzorcev podpirajo H-jevo fenomenalno pevsko predstavo v katero vloži vse svoje emocije in se na ta način odlično vživi v vlogo sodobnega nevidnega človeka.
Sijajna ritem sekcija v režiji basista Petea Trewavasa in bobnarja Iana Mosleya je na tem briljantnem, mračnem epu zaposlena do konca, medtem ko melodramatična atmosfera narašča iz sekunde v sekundo. V zaključnem delu sledi nepričakovan preobrat v umirjeno sekcijo z melanholičnimi, skorajda bluesy kitarskimi pasažami zaradi česar temačno vzdušje na koncu skorajda prevzame svetle odtenke. Po ganljivem stopnjevanju sledi dramatičen in zmagoslaven preobrat v epsko sekcijo z mogočnim refrenom in pretresljivo Rotheryevo solažo.
»Marbles I« poskrbi za nenadno uveljavitev umirjenega ambienta s skorajda jazzovskim pečatom, medtem ko je H-jevo melanholično petje ključni vir nostalgije po izgubljenem otroštvu, ko se je zdelo, da se vse skrivnosti tega sveta skrivajo znotraj frnikol. Pozitivistično usmerjeni »Genie«, H-jeva pripoved o ljubezenskih vzponih in padcih, je še ena ambientalno sila raznolika stvaritev z elementi pop rocka in poudarjenim melodičnim refrenom, kjer pevski mojster demonstrira izjemno vokalno variabilnost, saj se odlično vživi v moški in ženski aspekt te dramatične ljubezenske zgodbe. Briljanten časovni prehod v epsko sekcijo s harmoničnimi prelivi med kitaro in klaviaturo si zasluži globok poklon, medtem ko je ritmični utrip dovolj komercialno vabljiv, da bi ta Marillion standard v nekem 'normalnem svetu' zagotovo doživel hit status.
Idealistično-nostalgični »Fantastic Place«, še ena imenitna skladba, ki prisega na melodični osrednji aranžma, se odpre s subtilno klavirsko uverturo, katero nadgradi H-jev neutolažljivi vokal. Melanholičnemu uvodu sledi prehod v pozitivnejši ambient z razkošnimi simfoničnimi zavesami v ozadju in učinkovito tolkalno zabelo. Rotheryeva kitarska prefinjenost je zopet posebno poglavje zase, medtem ko vpad večdelnih harmonij poskrbi za zmagoslavje brezmejnega pozitivizma, kjer se zdi kot da bi H-jev vokal sredi svojega silnega emocionalnega zanosa letel nekje nad oblaki.
»The Only Unforgivable Thing« se odpre z dvigujočim ambientalnim motivom, kjer ključno vlogo odigrajo krhke kitarske pasaže ter H-jev samozavestno obarvani vokal, medtem ko v ozadju vlada izjemno učinkovit klaviaturski minimalizem. Fantastične kitarsko-klaviaturske harmonije poglabljajo mogočno vzdušje, medtem ko se Hogarth izkaže kot osupljivi vokalni kameleon. Rothery mimogrede 'iz žepa' povleče ganljivo kitarsko solažo, ki se na čudovit način prelije v dvigujoč aranžma. Na »Marbles II« se s pomočjo nežne vokalne melodije in simfoničnih okraskov vrne melanholično-nostalgični motiv z zvočnimi elementi, ki spominjajo na otroško uspavanko.
Vsaka skladba na »Marbles« predstavlja skladateljsko, aranžersko in lirično zmagoslavje, vendar si status najbolj ambicioznega dosežka na albumu zasluži skoraj osemnajstminutni ep »Ocean Cloud«, ki spada v sam vrh dosedanjega Marillion ustvarjalnega opusa. Ta čudoviti ep je bil posvečen v spomin na pokojnega angleškega morjeplovca in veslača Dona Alluma. Besedilo govori o Allumovem neverjetnem podvigu iz leta 1987, ko je uspel s čolnom na vesla prepluti Atlantik od Nove Fundlandije v Kanadi do Irske, pri čemer je komajda preživel boj z divjo naravo. Skrivnosten, 'a capella' uvod se prelije v oglašanje galebov in šumenje morskih valov, medtem ko čaroben ambient razvijajo subtilni klaviaturski in kitarski okraski.
Gospod H je na vokalu vnovič izjemen pri posredovanju globokih in raznovrstnih emocij, medtem ko pretresljiva ambientalna intenzivnost narašča iz sekunde v sekundo. Nenadoma nastopi melodramatičen prehod v udarno sekcijo, znotraj katere Rothery razvije 'jokajočo' solažo ob kateri bi mu zaploskal tudi legendarni David Gilmour (Pink Floyd) s katerim imata glede na slog in stopnjo kitarske prefinjenosti veliko skupnega. Kljub kompleksni naravi posameznih aranžmajev in ritmičnih nians Marillion izoblikujejo melodičen in dvigujoč refren, medtem ko se gospod H v srednjem delu vokalno pošteno raztogoti. V tem srednjem delu nastopi posnetek z Allumovim govorom, ki opomni na njegovo izjemno čezoceansko avanturo.
Temu sledi prehod v udarno sekcijo z razdraženimi kitarskimi pasažami in masivnimi bobnarskimi prehodi, medtem ko je gospod H, med opisovanjem Allumovega boja s številnimi težavami sredi Atlantika, tokrat do konca razkačen. Hogarth opiše Allumovo avanturo na tako doživet način, da se poslušalcu večkrat zdi kot da bi se sam znašel v boju z atlantskimi valovi in nevihto. Sledi še eno napeto ambientalno stopnjevanje s H-jem na koncu njegovih živcev, kar ponazarja nenaden razmah besneče nevihte. Istočasno zavlada mračna in pompozna sekcija, kjer si ni težko predstavljati težkega človekovega boja z naravo. Briljantna zaključna ambientalna sekcija ima skorajda post-rockovske dimnezije, kar ni presenetljivo, saj je gospod H od nekdaj oboževal lik in delo skupine Talk Talk, medtem ko za veliki, energični finale nastopi epska kitarska solaža ter obnovitev melodičnega refrena.
Že samo prvi del dvojne verzije »Marbles« bi zadostoval, da bi si album prislužil status mojstrovine, vendar je njegova druga polovica na popolnoma enakovredni kakovostni ravni, tako da samo še učvrsti zavidljivi renome ne samo enega najboljših albumov v Marillion zgodovini, temveč celo enega najboljših dosežkov v zgodovini progresivnega rocka. Drugi del albuma se odpre z »Marbles III«, ki je, kljub kratki dolžini, še eden izmed številnih ambientalnih klimaksov tega albuma na račun subtilnih aranžmajev in H-jevega zavidljivo čutnega petja. Vokalni mojster je v 'svojem elementu' tudi na temperamentnem »The Damage«, kjer vladajo mogočne kitarske pasaže, saj se vnovič prelevi v pravega pevskega kameleona. Še posebno zabaven, skorajda komičen trenutek nastopi, ko oponaša monolog neke hotne lajdre. Nabrušene kitarske variacije in variabilni sintetizatorski okraski v srednjem delu poskrbijo za skorajda psihadelično vzdušje. V živo posneta verzija »The Damage« z Marillion nastopa v londonski dvorani Astoria je kasneje izšla kot tretji »Marbles« single.
Fenomenalno aranžirana mojstrovina »Don't Hurt Yourself« bi lahko s svojim idealističnim sporočilom postala eden izmed največjih pop hitov novega stoletja, vendar je tudi šestnajsto mesto na britanski lestvici preseglo vsa pričakovanja. Že uvodni del z Rotheryevo slide kitaro in ganljivimi Trewavasovimi akordi na akustični kitari so prava šaša za ušesa, čemur sledi preliv v melodično in nostalgično sekcijo. H-jevo petje je tokrat na višku njegovega potenciala in doživi vrhunec v epskem refrenu, medtem ko se v ozadju pretakajo melanholične kitarske variacije, podkrepljene z dinamično ritmično interakcijo.
Zatem nastopi še večji hit single, »You're Gone«, ki je povzročil popolno zmedo na britanskih komercialnih glasbenih lestvicah, kamor se je po dolgem času, groza vseh grozot za sodobno 'hipstersko' generacijo, uspela prebiti progresivnorockovska skupina, ki je svoje največje uspehe dosegla v osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta nepozabna Marillion klasika se odpre z digitalnimi vzorci, medtem ko se s pomočjo kitarskih variacij in H-jeve ganljive pevske predstave oblikuje nadvse sproščujoča melodija. Nekoliko funkovske ritmične nianse dodatno popestrijo melodično strukturo tega navidezno preprostega, vendar ambientalno nadvse kompleksnega dosežka z vrhuncem v zmagoslavnem refrenu. Seveda band niti v sanjah ni računal, da se bo ta zimzelen prebil med deset najbolj oboževanih skladb britanske glasbene lestvice.
Balada »Angelina«, kjer v besedilu sicer ne gre za Angelino Jolie, kot bi utegnila večina pomisliti, temveč za manj znano prostitutko na telefonski klic, se odpre s počasnim, melanholičnim uvodom, čemur sledi dramatičen prehod v hipnotično sekcijo z vladavino digitalnih vzorcev in tekočih sintetizatorskih zaves. Gospod H na vokalu vnovič briljira s svojim zavidljivim čustvenim razponom, medtem ko je cinično besedilo o moderni ljubezni na klic v ostrem nasprotju s siceršnjim romantičnim ambientalnim utripom. Udarno usmerjeni »Drilling Holes« vsebuje vrsto zanimivih digitalnih efektov in nenavadnih zvokov, medtem ko vse skupaj podpirajo raztresene ritmične nianse, nabrušene kitarske pasaže in H-jevo energično petje. Sledi prehod v razburkano sekcijo s skorajda fantazmagoričnim ambientom. »Marbles IV« je poslednji izmed nadvse prijetnih in romantičnih »Marbles« interludijev, ki albumu dajejo rahel konceptualen pečat.
»Marbles« se zaključi z dvanajstminutno epsko mojstrovino »Neverland«, še eno nepozabno Marillion klasiko na kateri v perfektno ambientalno zmes združijo nekatere svoje najboljše zvočne in vokalne prvine. Boljšega zaključka albuma preprosto ne bi mogli izpeljati. Že uvodni del s super emocionalnim H-jevim petjem in klavirskim stopnjevanjem predstavlja pravo pašo za telo in duha, medtem ko z epskim prehodom v krajšo inštrumentalno sekcijo in vpadom presunljivih Rotheryevih kitarskih improvizacij ta zimzelen pridobi naravnost osupljive ambientalne dimenzije. Še posebno dobro izpade zaključni, poudarjeno epski del s fascinantnimi vokalnimi harmonijami in 'jokajočo' kitarsko solažo ob kateri bi se še 'nebo razjokalo'.
Marillion so z »Marbles« ustvarili klasiko sodobnega progresivnega rocka in enega izmed najimenitnejših trenutkov svoje pestre kariere, pri čemer so postali živ dokaz za to da lahko tudi 'dinozavri' pošteno pomešajo štrene na vrhu sodobnih komercialnih glasbenih lestvic. Najbolj pomembno pa je bilo to, da so s to (dvojno) mojstrovino prekosili sami sebe in osvojili novo stopnjo artistične zrelosti, potem ko se je že zdelo, da bodo težko še presenetili s čim tako vznemirljivim kot sta bila albuma »Brave« in »Afraid Of Sunlight« (1995) ter štiri mojstrovine iz Fisheve ere. Vedno kadar se omenja vrhunce progresivnega rocka v prvem desetletju 21. stoletja je potrebno omeniti »Marbles«, ki je Marillion na račun nenadejanih uspehov pomembno okrepil samozavest in vlil ogromno elana za prihodnje podvige.
na vrh