Britanski melodičnorockovski prvaki Magnum so bili leta 1980 na razpotju svoje kariere. Njihov drugi studijski dosežek »Magnum II« (1979) ni ponovil komercialnega uspeha kultnega prvenca »Kingdom of Mandess« (1978), zato je tedanja založba Jet Records pritisnila na člane banda, da naj izdajo koncertni album z osmimi skladbami. Te so bile posnete med spremljevalno turnejo s skupino Blue Ӧyster Cult konec leta 1979. Rezultat je bil prvi Magnum koncertni album z naslovom »Marauder«, kateri je vseboval skladbe z nastopa v londonskem Marquee klubu, dne 15. decembra 1979, zato ni presenečenje, da vsebuje izključno izvedbe z obeh prej omenjenih studijskih dosežkov. Tedanja verzija Magnum, katero je kmalu po izidu »Marauder« zapustil klaviaturist in občasni flavtist Richard Bailey, je predvsem po njegovi zaslugi vsebovala številne progrockovske tendence, čeprav so že tedaj z eno nogo stali v melodičnem trdem rocku s katerim so zasloveli v naslednjih nekaj letih.
Zanimivo, da je za produkcijo »Marauder«, ob zvočno-inženirski asistenci Chrisa Tsangaridesa, poskrbel kar nekdanji Ten Years After basist Leo Lyons, kateri je opravil odlično nalogo, tako da gre, kar se same zvočne kvalitete tiče, celo za enega boljših koncertnih posnetkov z začetka osemdesetih. Morda je Lyons, ki je bil tudi producent na »Magnum II«, svoje delo opravil še preveč marljivo, saj se ob produkcijski zloščenosti na trenutke sploh ne zdi kot da gre za koncertni dokument, čeprav se publiko med premori razločno sliši, pa tudi kratki nagovori in predstavitve posameznih skladb s strani pevca Boba Catleya, so na srečo ostali nedotaknjeni.
Pompozni ep »If I Could Live Forever«, ki vsebuje lep melotronski intro, je skorajda idealen uvod v koncertni posnetek in je že takrat vseboval vse pozitivne lastnosti kasnejših Magnum energetskih katalizatorjev. Poleg Catleya in Baileya je bil tretji ključni faktor Magnum zvoka kitarski in skladateljski mojster Tony Clarkin, kateri na epsko-udarnem »The Battle« postreže z naostrenimi kitarskimi frazami, ki publiki v trenutku 'odpihnejo glave'. »The Battle« je bila vselej ena tistih reprezentativnih Magnum klasik na kateri je pravljičar Clarkin s pomočjo svoje bogate domišljije posrečeno združeval epsko-bojevite aranžmaje z 'Dungeons and Dragons' mitologijo. Na z ognjevitimi klavirskimi aranžmaji prepredenem »Foolish Heart« Magnum prvič na tem posnetku jasneje demonstrirajo subtilnejšo plat in nakažejo zakaj so se hitro razvili v mojstre ustvarjanja temperamentnih, melodičnorockovskih poskočnic.
Od vseh izvedb na »Marauder« je »In The Beginning«, prva skladba s kultnega prvenca »Kingdom of Madness«, najbližje progresivnemu rocku, saj na račun sintetizatorskih tekstur pošteno spominja na zgodnje Marillion, kar pomeni da ni manjkalo veliko pa bi Magnum postali del neoprogrockovskega gibanja. Po drugi strani pa izvrstna verzija »Reborn«, kjer je moč slišati tudi flavto, dokazuje, da se jim je po žilah od nekdaj pretakala tudi trdorockerska gorečnost. »Changes«, ki je v studijski verziji izšel tudi kot single in je kot tak eden bolj komercialno usmerjenih dosežkov iz zgodnjega obdobja, s svojim antemičnim refrenom predstavlja enega izmed vrhuncev celotnega »Marauder«.
Celoten band je bil v tem večeru odlično razpoložen in na vsakem koraku se razločno sliši, da je v njihovih srcih tlela ambicija, da nekega dne zlezejo na sam vrh melodičnorockovske scene (kar se jim je nekaj let kasneje tudi posrečilo). »So Cold the Night«, še ena izmed redkih artrockovsko usmerjenih stvaritev njihove kariere, tudi v živo izpade nadvse prepričljivo, pri čemer še posebno godi fuzija med udarnimi kitarskimi pasažami in duhovitimi sintetizatorskimi teksturami. Catley je bil v tem večeru v izjemni vokalni formi in je posamezne Magnum standarde z obeh prvih plošč odpel tako rekoč brezhibno. Originalna verzija »Marauder« se zaključi s pompoznim rušilcem »Lords of Chaos«. Z njim Magnum na račun gosto posejanih, udarnih kitarskih pasaž in ognjevitih bobnarskih krošejev uprizorijo še eno epsko potovanje v svet pozabljenih legend.
Ponovna, razširjena izdaja »Marauder« iz leta 2005 je vsebovala še preostali del koncertnega nastopa, ki je leta 1980 originalno izšel kot EP »Live at Marquee«. Ta serija bonus skladb se odpre s kompleksno »Magnum II« power balado »All of My Life«, ki vsebuje celo sramežljiv jazzovski pridih na račun Baileyevega klavirja. Pompozni art rocker »Great Adventure«, s pomočjo katerega band publiko vnovič povabi na potovanje v neznane svetove, pošteno razbeli že tako ali tako precej vročo koncertno atmosfero.
»Invasion«, eno izmed trših del iz zgodnjega Magnum obdobja, ki po usmeritvi močno spominja na nekatere dosežke NWOBHM gibanja, še popestri burno vzdušje, medtem ko izvedba zimzelena »Kingdom of Madness« predstavlja zmagoslavni finale nastopa v klubu Marquee. Za priboljšek pa se na ponovni izdaji »Marauder« nahajajo še koncertni posnetki z nastopa v ameriškem mestu Nashville leta 1982, ko se je v zasedbi že nahajal klaviaturist Mark Stanway. Do tedaj so se med koncertnimi klasikami s prvih dveh albumov ohranile »Kingdom of Madness«, »Invasion«, »All of My Life«, »Reborn« in »Changes«.
»Marauder« predstavlja izjemno močan koncertni debut s strani relativno mladega banda, ki je imel za seboj šele dve studijski izdaji. Pritisk s strani Jet Records se je očitno obrestoval, saj je album doživel solidno uvrstitev na tedanjih britanskih lestvicah in tako opozoril širšo publiko, da se pobliže seznani s skupino, ki je šele snovala svoje najboljše dosežke. »Marauder« še danes ponudi imeniten vpogled v to kje so se Magnum nahajali v zgodnjem obdobju svoje kariere in približno kako so izgledali njihovi zgodnji koncertni nastopi, ko še ni bilo na voljo veliko raznovrstnega studijskega materiala.
na vrh